Z Vrhnike smo se odpeljali ob šestih in se skozi Novo mesto z veduto na stari del mesta nad Krko, vozili ravno, ko so otroci hodili v šolo.

V Podgorju smo nad vasema Gabrje in Jugorje stopili na planinsko pot, ki nas je čez Škrince in košenice vodila v objeme bukev in gabrov. Sonce v mladem listju je gozd in mnogolistne konopnice po grapah s studenci ovilo v čarobnost. Po  vdelanih stopnicah smo prisopihali pod kočo na Gospodični, na področje, kjer je od leta 1928 do 1937 delovala parna žaga za predelavo lesa. Krenili smo levo po oznakah za evropsko pešpot E7 in brali table z imeni izvirov in potokov v okolici. Za nekaj minut smo se ustavili »Na Placu«, do koder so nekoč za potrebe parne žage po gozdni železnici z lesenimi tiri in vagoni tovorili les iz oddaljenih gozdov.

Nekaj časa smo še hodili po oznakah za E7 in se spuščali čez košenice, nato pa krenili desno navkreber do pragozda pod Trdinovim vrhom, ki predstavlja redko, dragoceno dediščino in je zavarovan kot naravni rezervat. Občudovali smo sobivanje podrtih in pokončnih velikanskih bukev, v gozdu, kjer človeška roka ne posega, se dvignili na travni greben in zaradi številnega pomladnega cvetja hodili previdno vse do Trdinovega vrha (1178 m), ki je razkril skrivnost Sv. Jere in Sv. Ilija ter poglede na obe strani meje. Na hrvaški strani sem opazila tablo z oznako Park prirode Žumberak in kasneje prebrala, da je tudi pri nas predvideno Osrednje Gorjance zavarovati kot krajinski park.

V vetru smo se z vrha spustili po markirani poti ter skozi gozdove prišli nazaj do Planinskega doma na Gospodični. Ob pogledu na Novo mesto in valovito okolico je oskrbnikova pripoved o bolni Gospodični, ki je s pitjem vode iz izvira ozdravela in se pomladila, zazibala pohodnike v čase bajk in povesti o Gorjancih. Mogoče je pa vse res, se je utrnila misel in že je hladna voda iz izvira Gospodična radovednim močila lica in polnila steklenice.

Pomlajeni od sonca na Gorjancih smo se vrnili do vasi Gabrje. Med vožnjo domov je pogovor in smeh pohodnikov še žuborel po avtobusu , meni pa so utrinki dneva legali na oči. Sem bo treba tudi še priti, se je utrnila misel, in doživeti Trdinove Bajke in povesti o Gorjancih.

Doma sem jih našla na polici in te dni jih ponovno berem, drugače.

Besedilo:      Marija Dolinar

Fotografije:  Tatjana Rodošek, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak