Dokaj zgodaj smo se odpeljali v smeri Žužemberka,  v Dvoru prečili Krko in  izstopili v vasi Podgozd, kjer so nas smerne table za Sveti Peter napotile na  kolovozne poti do roba gozda ter po stezi dalje pod njegovo okrilje.

Bilo je soparno, dišalo je  po vlagi in smrekah, včasih je skozi drevesne  krošnje posijalo tudi sonce.  Ob stezi, ki je večkrat prečila gozdne ceste in se  vztrajno dvigala,  so bile postavljene postaje Križevega pota,  čigar obnovljeni  železni križi so me spominjali na stara pokopališča iz prejšnjega stoletja.

Strmina ni popuščala in v zadnjem delu je bila  moja hoja ob ograji levo navzgor preizkus vztrajnosti   in popuščanja sami sebi, a ob vstopu na vrh so se mi oči odlepile od tal in zaplavale v smeri razglednega stolpa  pod nebo in nato  po Suhi krajini in Posavju v daljavi.

Sončki smo skoraj prekrili 888 m visoki travnat vrh  z narcisami, stolpom,  razglednikom, obnovljenim zavetiščem, klopmi in lesenimi napušči. Za trenutek se mi je zazdelo, da je vsega preveč,  naslednji hip pa sem se nasmehnila, saj to pomeni, da  sem gor  ljudje radi prihajajo po mir in tihoto,  ali pa  tudi na srečanja in pogovore z naključnimi obiskovalci. 

Nazaj  ob ograji se mi je zdela hoja lahka in po široki gozdni poti naravnost mimo križišča za  Podgozd sem poltiho pela ter mimogrede švrkala  nove oznake za  evropsko planinsko pešpot E7, ki so nas spremljale vse do kraja Lašče, kjer smo posedli  na avtobus.

Tokrat nazaj grede nisem spala, saj je vožnja  proti Kočevju vabila moje poglede po  svetlo in temno zeleni  lepoti kočevske pokrajine,  po kateri smo iskali in tudi našli cilje naših  bodočih pohodov.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Danica Kos, Sonja Zalar Bizjak