Glej, kamor stopim,

vidim te, domovina,

ti rajski vrt,

meni draga, edina.

Še dobro se nismo namestili v avtobusu, malo poklepetali in izmenjali novice za čas, ko se nismo videli, že smo v Zaklancu zavili desno in se preko prelaza spustili na polhograjsko stran. Tu nas je pričakalo pravo jutranje razkošje. Vsa dolina, vse gore so se kopale v soncu in vsak pogled je bil lepši od predhodnega.

Pri graščini v Polhovem Gradcu smo se malo razgledali in pogledovali na Goro, na naš glavni cilj, kjer na vrhu kraljuje vsa v belem cerkvica sv. Lovrenca. Odrinili smo  na pot v čudovito sončnem, a hladnem dnevu in kaj hitro mimo Čebelarskega doma prišli do obeliska, ki ga je dal postaviti grof Blagay leta 1838 v spomin na obisk saškega kralja Friderika Avgusta II., ki je tako počastil novoodkriti blagajev volčin. Pot smo nadaljevali po gozdni, dobro shojeni poti, kar je samo dokaz, da je ta pot resnično priljubljena ne samo pri domačinih, temveč tudi širše. V žuborenju naših pogovorov, skoraj nismo občutili v nogah, da se pot na trenutke postavi bolj pokonci. V dobri uri smo prispeli na vrh, kjer na majhnem prostoru stoji gotsko zasnovana cerkev, katero obdaja tesno objemajoče obzidje. Razgledi, da ti dih zastane, vse se vidi, vse je blizu. In to vse dobiš na višini komaj 824 m.

Zapustili smo Polhograjsko goro in se spustili proti vasici Praproče. Po gozdni poti je na debelo odpadlega listja in ko je naš korak mešal to listje, smo se potopili v prijetnost nastalega zvoka. Sprehodili smo se skozi vas in obstali pred mogočno kmečko hišo, čudovito obnovljeno in z mogočnim glavnim vhodnim portalom. Vleklo nas je naprej, na Mali vrh. Človek bi dejal, kucelj, nič posebnega, visok 708m. Toda tudi tukaj smo bili obdarjeni s prekrasnim razgledom. Takoj desno Kožljek, pa Koreno, malo dlje Ljubljana, naprej Kamniške Alpe in vsa čudovita bližnja okolica. Naša pot je šla proti koncu, po gozdnatem pobočju smo se spuščali v dolino Male vode.  Na sredi pobočja stoji cerkev sv. Martina in bila je priložnost, da se spomnimo lepih običajev ob martinovanju. Še prijeten spust do Sv. Treh kraljev pri Brišah in bili smo na cilju.

Zadnja dva pohoda smo kljub slabi vremenski napovedi opravili in bili zato veseli. Toda ta zadnji je bil pravljica. Nagrajeni smo bili za vse nazaj in naprej. Med nami se je čutilo posebno vzdušje, energija, veselje. Morda bomo imeli tako srečo že naslednjič.

Besedilo:     Tine Šantelj

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik