Vonj po dežju in zgodnje jesenski megli na morostu je do kraja razblinil  pogled skozi  okna avtobusa, ko je med vožnjo po gorenjski avtocesti  oblake za nami obarvalo sonce in za trenutek ožarilo tudi Julijce pred nami ter napovedovalo  raznolik dan.

In tako je tudi bilo, saj smo lahko v vasi Podjelje zadihali čisto ozračje in se po strmem kolovozu usmerili proti pokljuškim planinam. Najprej smo skozi gozd zagledali planino Javornico,  jo prečili ter  po gozdnih poteh kmalu prišli na višje ležeče pašnike planine Zajamniki. Zazrti v vijugasto vrsto pastirskih stanov pod nami, smo posedeli na njenem zgornjem robu in pustili očem, da so nesli poglede na meglico, ki se je v kotu dvigala z Bohinjskega jezera, na vrhove nad njim in na Triglavsko pogorje na desnem obzorju. Od nekod se je slišalo nizanje imen  znanih vrhov, med katerimi je kakor ujeta ptica, ždela planinska koča na Kredarici.

Sprehodili smo se skozi Zajamnike s stani, preurejenimi v vikende,  se dvignili nazaj na gozdno pot čez planino Na Pečeh in se počasi spuščali, zavili desno navzdol, počakali, da je nekaj živine menjalo ogrado in nam dovolilo  vstop v Konjsko dolino, kjer smo v travi našli lepo dežnikarico, nato pa po stezi za stanom nadaljevali hojo do planine Jelje, kjer je čez njene pašnike in nekdanje stane sijalo sonce. Lahko bi skočili na bližnji Javorov vrh, vendar smo se zaradi labilne vremenske napovedi odločili za gozd pred nami. Spotoma smo iskali ob poteh morebiti kje skrite jurčke, se mimo močvirja spustili najnižje in čez strmi pašnik ob vikendu na Zgornjem Goreljeku prišli do žičnice ter dalje skozi gozd do hotela Jelka, kjer nas je čakal avtobus.

Ko smo vozili v dolino, so se nad Pokljuko nabirali deževni oblaki in jo ovijali v meglo, mene pa so obdajali njeni razgledi nad skodlastimi strehami Zajamnikov, čez pečine pod planino Na Pečeh in vabeči pašniki Konjske doline s tihoto planine Jelje, tako da sem v zavetju gozdov na Pokljuki prespala pot do doma.

Zapisala:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik