Zdelo se je, da smo meglo tokrat pripeljali s seboj, saj je lebdela nad gladino jezera na Rakitni in dve rački sta neutrudno nabirali kondicijo na mirni vodi.

S hojo smo začeli ob jezeru, šli čez mokrišča, ob gozdnem robu,  mimo rimskega miljnika. Informativne table za Učno pot so nas spremljale do Avšnika z ostanki  rimskega obrambnega stolpa in zapornega zidu, po katerem smo se dvignili na stezo mimo Jerebičje skale, prečili cesto Rakitna-Cerknica in se usmerili na Novaško goro. Bujni listnati, jelovi in smrekovi gozdovi so mešali barve neštetih odtenkov rumene s temno zeleno ter se kontrastno odbijali od meglenega ozračja, kot da ne dovolijo, da megla zamegli naše poti, ob katerih nas je vse do vrha Novaške gore (Šop, 998 m) spremljalo z mahom obraslo kamenje nekdanjega rimskega obrambnega zidu. Grebenska pot, posuta z listjem in iglicami, nas je vodila do roba gozda in se med grmi spustila na travno pobočje severozahodnega predela gore - do gozdne poti proti vasi Novaki, kjer smo krenili levo. Čez zaraščajoči predel visokih trav smo prišli nazaj v gozd v smeri 940 m visokega vrha Krimšček, ter se ustavili pod jamo Jaslice. Pod stezo nad vasjo Zabočevo pa se nahaja jama Irhovica. Iz prepadnega kraškega  terena so štrlela drevesa, vasi in strmine je skrila megla. Previdno smo se povzpeli čez kamnito stezo na zložno pot.

Megla se je gostila, da so bila križišča vsa enaka, ko sem iskala znane poti. V Zagabrnicah smo ugotovili, da je od nekdanje Brinarjeve jelke, mutanta bele jelke, ostal samo štor in nekaj vejevja. Hodili smo po jugozahodnem delu Novaške gore, gledali za gobami in ogledovali visoka drevesa,  jaz pa sem se razveselila svetlobe, ki je pričela pronicati skozi krošnje in smo spet prečili cesto Rakitna-Cerknica. Asfalt nam ni ugajal, zato smo se umaknili na staro jamborno cesto in se po njej vrnili na učno pot ob gozdnem robu ter ob prehodu čez mokrišča  opazili vrbo rakito, po kateri ima kraj ime. Do avtobusa smo prišli ravno, ko je pričelo deževati. Oddahnili smo se, le za las je šlo brez dežnikov.

Ko smo odhajali, sta rački še plavali po zamegljenem jezeru. Z rokavom sem brisala orošeno steklo, da bi ju bolje videla. Ja, človek lahko vedno vidi kaj, česar doslej še ni videl. Področje Rakitne sem danes videla na tisoč in en način, sem se nasmehnila in s pogledi iskala jesensko obarvane gozdove.

Zapisala:      Marija Dolinar