Sonce  se je v maju poigravalo z dežjem in planinska vodnica je za drugi izlet izbrala Celjsko kočo z Grmado in Tolstim vrhom, tako da smo se iz Celja odpeljali na jug, izstopili v Zagradu ob Savinji in krenili po markacijah v smeri Grmade.

Po poteh med bukvami in smrekami smo prišli do hiše na Pečovniku, kjer je živela svetovna popotnica in pisateljica Alma Karlin, nato pa smo se vztrajno dvigali v pobočja pod Celjsko kočo, da je Celjski grad postajal vse manjši, levo pa so se videle pečine Grmade. Po osvežitvi v izviru pod Trobiševo bukvijo, smo po lažji poti prišli do kozolca s plezalno steno in se ob Pečovniški koči povzpeli čez manjši vrh, nato pa po grebenu čez skalne prehode stopili na vrh 718 m visoke Grmade, kjer je zvonil zvon želja. Sede ali stoje okoli križa smo zrli lepoto Uršlje gore, Pece in Raduhe vse do Boča in Donačke gore. Svetloba in sence oblakov so padale na hribe, mesta in vasi ter jim pridale nadih večdimenzionalnosti, ki je očarala še tako strogo oko pohodnika.

Z nagrmadenega skalovja smo stopili v gozd, pri Pečovniški koči pa obkolili mladostno razigrano sedemdesetletnico ter se čudili hitremu minevanju časa - pesku v peščeni uri, ki neprenehoma pada za vse, a za vsakega drugače.

Ob vrtu z zelišči smo se odpravili proti Celjski koči in ob Bobkart stezi, dosegli greben ter čez čas tudi brezno na Tolstem vrhu, 834 m. Odslej je hoja mehko valovila do travnikov in vasi Svetina, kjer se je nad hišami dvigal osmero kotni zvonik romarske cerkve Marije Snežne. Občudujoče smo gledali njene oboke, visoka okna z obrambnimi linami, simetrijo streh, prekritih s skrilavcem in že stali na pokopališču ob grobu Alme Karlin.

Pričelo je rositi. Hitro smo posedli v čakajoči avtobus in se ob vožnji skozi slikovite vasi nad Štorami naenkrat znašli ob železarni ter čez Teharje in Celje skoraj padli s hribovite idile na "zaplankano" avtocesto, ki pa ni mogla preprečiti, da ne bi stegovala vratu skozi okno in iskala znane vrhove v daljavi, saj je Grmada pri Celju s svojim razgledom vzbudila v meni priokus visokogorja s paleto gora v daljavi. Ob pogledu nanje sem uživala vse do Ljubljane in podoživljala skrbno načrtovano pot z neko nostalgijo po tisti patinasti tišini ob minevanju starodavnega in sedanjega, ki sem jo nehote zaznavala v objemu tega predela Posavja.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak