Z »našim« šoferjem Borisom smo odpeljali proti Logatcu, ko se je počasi pričelo daniti. Na Kalcah smo zavili proti Colu in nato proti Predmeji, kjer smo pričeli z našim pohodom. Namenjeni smo bili na Goro in Sinji vrh. To je svet na robu Trnovske planote, ki strmo pada v Vipavsko dolino ali Deželo, kot ji pravijo domačini. Že med vožnjo  smo, kot vedno,  izvedeli marsikaj o krajih , ki smo jih nameravali prehoditi. Kakšne so geološke značilnosti in kako so ljudje  glede na naravne danosti živeli.

V Predmeji, ki se je do petdesetih let prejšnjega stoletja imenovala Dol, smo na pot stopili pri spomeniku, posvečenem Materi Gorjanki. Pot nas je vodila proti vzhodu, malo gori, malo doli, na višini med osemsto in tisoč metri. Sicer kopna  pot je bila na nekaterih delih zasnežena, zaradi od burje napihanega snega. Nad kamnito steno Orlovice in z  vrha Dolskega maja smo desno pod strmino pogledovali v zgornjo Vipavsko  dolino. Kam dalj se zaradi oblačnosti ni videlo. Ustavili smo se tudi pri kamnitem polžu in piramidi, nato pa občudovali Otliško okno. Steza nas je peljala še čez razgledne Navrše in že smo počasi koračili proti Sinjemu vrhu.

Domačin in lastnik kmečkega turizma na Sinjem vrhu, Hieronim Vidmar, nam je globoko v hribu pokazal vodni zbiralnik, ki so ga zgradili Italijani leta 1939. Na Sinjem vrhu vodo iz podzemnih cistern še vedno uporabljajo. Svet Gore je apnenčast, brez površinskih vodotokov, zato je  bila  voda vedno zelo cenjena.  V bližini gostišča je gospodar Vidmar postavil kopijo Škrgalove hiše, krite s slamo in prikazom razmer, v katerih so Gorjani  živeli.

Med vožnjo proti domu sem razmišljala o kopici podatkov in vtisov, ki sem jih  med dobre štiri ure  dolgim pohodom izvedela in doživela.

Zapisala:     Metka Vrenjak

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak