Dan potem, ko je zagorel Kemis, smo se Sončki odpeljali na Jesenice, do vasi Planina pod Golico na nadmorsko višino 950 m in prve narcise smo opazili v travah nad cesto že med vožnjo.

S hojo proti 1835 m visoki Golici smo začeli po sankaški progi. Pri Korlnovem rovu smo krenili levo navzgor ob slapu in se pod visokimi smrekami dvignili do spodnje postaje žičnice, kmalu prešli gozdno mejo ter čez travno pobočje ob pogledu na Julijce in Zahodne Karavanke premagali strmino do koče pod Golico. Zagrizli smo v pobočje gore, opazovali spomladanske in clusijeve svišče, občasno gledali gore naokoli, pazili pa tudi na varen korak. Na grebenu smo se obrnili levo do planotasto razširjenega vrha Velika Golica s prepadno severno steno nad dolino Drave, ki je nudil razglede na hribovja do južnega obzorja, na vzhodne Karavanke in Kamniške ter bele vrhove Julijcev,  prepoznali  pa smo tudi kakšnega v oddaljenih Turah.

Vračali smo po grebenu Krvavke in Male Golice, po travnih pobočjih, posutih s cvetovi ključavnic, kot so narcise, glede na legendo, poimenovali ljudje v teh krajih. Na sedlu Suha smo se usmerili proti Markljevem rovtu in se ob Savskih jamah, nekdanjih rudnikih železove rude, na katero spominjajo rdeče kamnine ob Črnem potoku, vrnili nazaj do mostu pri Korlnovem rovu.  Ob zadnjih korakih navzdol proti vasi Planina me je osupnil pogled na beli Triglav. Ustavili smo se na pokopališču ob cerkvi  sv. Križa, ob grobu alpinista in gorskega reševalca Joža Čopa, nato pa si ogledali  še  minimundus Alpe v malem, delo slikarja in rezbarja Cena Razingarja.

Sonce se je spustilo nad zahodne vrhove in osvetljevalo Golico ter vasi pod njo, mi pa smo se vozili proti dolini Save, razpoloženi in upravičeno ponosni, saj smo prehodili 14,6 km s1000 metri vzpona in prav toliko spusta. Začuda me naslednji dan noge niso bolele, saj je bila tura skrbno načrtovana in prav tako tudi izpeljana. Spomini na nepozabne razglede in narcise z rdeče obrobljeno čašico občasno še zacvetijo v meni in povsod naokoli.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak