Med  jutranjo vožnjo  proti  Gorenjski  je skozi kovinsko sivino neba na vzhodu  prodiralo  veliko rdeče sonce ter s škrlatom  posipalo Grintovce in Storžič. Kmalu  je avtobus krenil v smeri Babjega zoba nad ledeniško  dolino Save Bohinjke.  Osojna pobočja  z drevjem je  srebrilo ivje, a nebo nad nami se je jasnilo.  Vozili smo mimo Koprivnika in naprej skozi Gorjuše, ki so znane po izdelovanju pip.

Toplotna inverzija  je grela ozračje in nas, med hojo skozi temno zeleni gozd  Konjske ravni. Usmerili smo se na južni rob Belske planine na jugovzhodni Pokljuki in stopali pod visokimi drevesi listavcev in iglavcev ter kaj kmalu stali  na travnem  vrhu nad  prepadnimi stenami Galetovca (1265 m) s čudovitim razgledom na Blejsko jezero in vrhove Karavank za njim. Toplina decembrskega sonca se je razlivala čez pohodnike  na  čokati Storžič in kamniške vrhove na severovzhodu. 

Zapustili smo vrh in se naenkrat znašli v osrčju tihe planine Ilovec, obdane z vencem  gostih smrek na zgornjem robu,  jaz pa sem se zazrla na silhueto modrine Spodnjih Bohinjskih gora, Peči,  v daljavi. Skozi košate osamele  smreke po planini so sončni žarki lovili moje poglede in se odbijali od belo lesketajočih združb brez, vse dokler nas ni ponovno zajel gozd ter nas čez čas pripeljal  na  suhe  trave Kranjske doline. Hojo smo nadaljevali do Planine za Jamo, kjer smo posedli po pobočju ob robu steze in  dihali s polnimi pljuči zrak in vonj suhih trav. V poletnih mesecih tod  najde svoj prostor pod soncem številno cvetje in tudi  marsikatera zavarovana vrsta rastlin, pred oči sem si pričarala prihodnje poletje, na  leskah pa opazila ušesca, ki čakajo pomladno brstenje.

Previdno smo sestopali po stezah ter grapah pod Velikim Pršavcem  ter  kmalu imeli škrbinice Babjega zoba  nad dolino Save Bohinjke kakor na dlani. Levo nad nami so stražile  gozdove  visoke pečine  Galetovca,  mi pa  smo  prečili gozdne poti  in na križiščih  zrli  v napeljano hlodovino, saj je tudi v  nižjih predelih jugovzhodne Pokljuke na delu lubadar,  ki  pušča za sabo nenačrtovane poseke.

Izlet smo zaključili v zgornjem delu vasi Bohinjska Bela,  pod belimi pečinami Iglice. Ob sprehodu med hišami smo občudovali strmine plezališča Stara Bela in v  razpokah stene Iglice  poslušali šumenje slapa  potoka Suhe  ter,  prežeti  z močjo belih sten in vode,  zapustili  dolino Save Bohinjke.

Kdor je želel,  je na tokratnem pohodu Sončkov lahko  začutil prostranost in spokojnost Pokljuke in njene arhitekture, se napil čistih razgledov in skril vase  en delček vsega tega samo zase.   

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Zalar Bizjak, Sonja Repnik