Tako, kot se naši šolarji prvega septembra podajo spet v šolske klopi, smo si tudi Sončki spet oprtali svoje nahrbtnike in se podali novim izzivom in znanju naproti na prvi jesenski pohod. Vreme je bilo idealno za obisk visokogorja, zato je bil naš cilj kraška Dleskovška  planota ali Veža, ki se nahaja v Kamniško-Savinskih Alpah. Do planine Ravne 1500 metrov visoko sta nas pripeljala minibus in kombi, nato smo nadaljevali peš po razgibani planoti proti prelazu Sedelce (1840m) med Dleskovcem in Velikim vrhom.

Med pohodom smo bili pozorni na višinske rastlinske pasove. Prvi je bil mešani gozd s smrekami in macesni, nato so bili samo macesni, ko pa smo se povzpeli še višje, nas je spremljalo le še ruševje. Nad Sedelcem nas je pot vodila predvsem po skalovju do Velikega vrha (2110 m). Na vrhu smo si vzeli čas za počitek, malico in prečudovit razgled. Kot na dlani je bila pred nami Ojstrica, za njo Planjava, na drugih straneh neba Raduha, Olševa, pa Velika Planina…V daljavi smo videli Obir v Avstriji in našo pravljično Peco. Po tratah smo se sprehodili do vrha Velike Zelenice (2114m) in z roba občudovali Robanov kot globoko pod nami.

Bujnega poletnega cvetja ni bilo več, z modrimi cvetovi sta nase opozarjala le Hayekova preobjeda, ki je kamniškoalpski endemit in resasti sviščevec. Ko smo prispeli nazaj na planino Ravne, smo se skupaj z našim Radom poveselili njegovega šestinsedemdesetletnega jubileja. Rado nam je lahko s svojo vitalnostjo in humorjem vsem  za vzgled. Tako smo naš pohod pripeljali h koncu.

Vsak pohod je kot življenje, včasih strm, včasih raven, včasih obsijan s soncem, včasih pa oblačen. Z vsakega pohoda pa se vrnemo nasmejani, polni novih znanj in izkustev, ki nam lepšajo in lajšajo naše vsakodnevne poti.

Besedilo:     Bernarda Vehar

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Tatjana Rodošek, Sonja Repnik