Blegoš prepoznamo z vseh hribov nad barjem, saj s svojimi 1562 m štrli iz Škofjeloškega hribovja. Bili smo gor pred snegom, ki ga je narava natresla na praznik. Megla je tisto jutro zastirala doline, a ko smo se vozili proti Gorenji vasi in Hotavljam, je že sijalo sonce, mi pa smo se mimo toplega izvira peljali skozi vas Kopač- nico in dospeli do vasi Leskovica (800 m).
Zakadili smo se v klanec do cerkve Sv. Urha in naprej ob pobočje Kovka, med smreke in mlade bukve, ki so preživele žled. Ob poti je cvetelo resje in po grapah so šumeli potoki. Razpotegnjena kolona pohodnikov se je vila navzgor čez plaz, prečila cesto in prispela do Zavetišča gorske straže na Jelencih. Na jasi, obdani s smrekami, smo se nadihali in najedli dobrot nove šestdesetletnice in se okrepljeni spoprijeli s strmino, ki nas je pripeljala do križišča z oznakami poti na vse štiri strani. Opazna je bila opozorilna tabla na smreki: Blegoš ni smetišče in res je bilo videti le pašnike z belimi nunkami. Mimo planinske koče smo krenili v travno pobočje in med šopki črnega teloha premagovali gruščnato pot v ključih do vrha, s katerega je hladen veter razkadil oblake in nam razkril prostranost Polhograjskega, Škofjeloškega in Cerkljanskega hribovja ter gora za njimi.
Slovenija na dlani, sem začutila majhnost in veličino naše dežele v enem, se z očmi dotaknila Triglavskega pogorja in pomahala Tošču in Grmadi na jugu. Mesta in vasi so počivala pod nami, po okoliških hribih pa so se belile hiše hribovskih zaselkov. Veselili smo se cvetja, gledali ostanke bunkerjev, sestopili do koče na Blegošu, si privoščili topel obrok, se vrnili do križišča poti in se po E7 napotili ob Špehovšu na Smoletovše ter malce levo posedli na trave v pobočju in bili kakor starodavni čuvaji samote teh odmaknjenih krajev. Tisti trenutek je bil naš. Prišli smo do smučišča na Črnem vrhu in zaslišali avtobus, a smo zazrti v daljave kar stali na robu parkirišča in šele kasneje skozi okna avtobusa trgali poglede od pokrajine, ki smo jo zapuščali.
Gora ima veliko obrazov, odvisnih od poti in smeri, s katere jo občudujem ali hodim na njen vrh. Danes mi je zastajal dih od razgledov in pogledov v nedrja zelene, se mi je med vožnjo domov utrnila refleksija pohoda in mi med dremežem usipala razcvetele telohe, ki jih je vrtinčil veter z Blegoša med tišino gora v daljavi in me vabil, da bi spet šla.
Besedilo : Marija Dolinar
Fotografije: Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak
