Tokratni cilji našega pohoda so bili, kot jih je poimenovala naša vodnica Sonja Zalar Bizjak, barjanski razgledniki. Res so vredni tega imena.

Z Vrhnike smo se odpeljali nekaj po osmi uri. Na poti preko Ljubljanskega Barja do vasi Jezero, smo ves čas opazovali Ljubljanico, ki se je razlila po barjanskih njivah in travnikih in le tu in tam nakazala svojo običajno pot. V vasi Jezero nas je na eni strani visoko nad Podpečjo vabila cerkev Sv. Ane in na drugi strani pa na osamelcu cerkev sv. Lovrenca. Najprej smo zavili na Sv. Lovrenca in uživali čudovit razgled čez poplavljeno barje tja do Ljubljane, Polhograjskega hribovja in seveda do Sv. Trojice v zavetju Raskovca.  V pričakovanju razgleda z vrha, kjer stoji cerkev sv. Ane, smo se odpravili mimo razlitega Podpeškega  jezera, ki si je prisvojilo nekaj metrov ceste, da smo lahko preizkusili vodotesnost naših obuval.

Po vzponu skozi gozd smo kmalu osvojili drugo razgledišče – Sveto Ano. Ob čudovitem razgledu smo se okrepčali in jo mahnili proti hribu Mlečnik, kjer stoji visoka baročna cerkev sv. Jožefa.  Hrib je do vrha poraščen, zato je manj razgleden, kljub temu nam je sedaj, ko gozd ni olistan, ponujal nekaj razgleda na Barje. Tudi Žalostno goro, na kateri stoji romarska cerkev Žalostne Matere božje smo videli. Med spustom v Preserje pod Krimom smo opazili Ponikve,  majhno kraško polje, ki je bilo spremenjeno v jezero. Malo gor, malo dol in že smo bili na Žalostni gori, od koder je bilo Ljubljansko Barje kot na dlani. Sledil je še spust v Kamnik pod Krimom, kjer nas je pobral avtobus. Polni vtisov, ki jih bomo vsak po svoje uredili, smo se srečno vrnili domov.

Zapisal:        Jože Štumberger

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak, Tatjana Rodošek