Avtocesto smo zapustili na izvozu za Slovenske Konjice, izstopili v mestu ter se sprehodili čez Mestni trg mimo skulpture ženske na konju, čez Stari trg do cerkve Sv. Jurija, vmes pa poslušali legendi o nastanku trga in imena Slovenske Konjice. Mesto je ostalo pod nami, mi pa smo se po lesenih stopnicah povzpeli do Starega gradu, kjer je cvetel grobeljnik, pod zidovi pa se je okoli Zlatega griča razprostirala pokrajina z vasmi in vinogradi.

V križišču, s smernimi tablami na zajetni hruški, smo izbrali pot na Stolpnik (1012 m), najvišji vrh Konjiške gore. Pod Krniškim robom in Jelenovim vrhom smo se dvigali skozi listnate gozdove, prekrite s cvetovi srebrnika in čemaža, nato pa se spustili do sedla Kotle (Grofov  štant), prečili gozdno pot in se pod bukvami spopadli z zadnjo strmino. Bil je vroč dan, pomešan z vonjem po cvetju in poletju, ki ga je  hladil  južni veter vse do vrha s kovinskim stolpom in zavetiščem, za katerim so se pozibavali cvetovi kranjske bunike.

Nazaj grede smo se na Kotlah obrnili desno (proti Kartuziji) in hodili skozi mešan gozd pod Ribežljevim vrhom do treh križev, odetih v cvetje, nato pa se je pot  kmalu obrnila mimo raztresenih kmetij Kamne gore po kolovozih ter strmih pobočjih navzdol. Zaradi podrtih dreves in nevarnosti zdrsa, smo pazili na svoje korake in varno prišli do Žičke kartuzije v dolini Sv. Janeza.

Po ogledu zeliščnega vrta, smo z vodičko Kartuzije stopili med zidove v stolp z muzejem o zgodovini in življenju menihov ter kopijami nekaj rokopisov nekoč velike knjižnice. Po ogledu kapele brez strehe, lončarske delavnice z galerijo in najstarejše lekarne s pokušino zdravilnih kapljic po receptih Žičkega samostana, smo zapustili skrivnostno dolino pod Konjiško goro, ter se mimo označenega rastišča žičkega grobeljnika ob kamnolomu, odpeljali na Tolsti vrh, kjer so nas čakale  dobrote domače kuhinje.

Toliko lepega  v enem dnevu ! Kljub 14,6 km dolgi poti in 878 m skupnega vzpona, utrujenosti ni bilo, ali pa se je nanjo pozabilo med raznolikimi utrinki te poti. Nenazadnje, med sproščenim klepetom in veselim razpoloženjem pohodnikov za utrujenost ni bilo nobenega časa.

Besedilo:     Marija Dolinar

Fotografije: Tatjana Rodošek, Sonja Repnik, Sonja Zalar Bizjak