Vsak naš pohod je doživetje, pa čeprav gremo samo  po bližnji okolici naše občine. Hodimo na svežem zraku in  izvemo  in vidimo marsikaj zanimivega in lepega, za kar poskrbijo naši vodniki. Tokrat je bil vodnik Frenk Petrič. Prvi postanek smo naredili na Kalcah v Gornjem Logatcu, kjer smo se v bližnjem lokalu okrepčali z jutranjo kavico, s katero nas je častila Anka za srečni dogodek, kajti dobila je pravnukinjo.

Dobro razpoloženi smo se peljali do Hotedršice in zapustili avtobus. Nato smo nadaljevali po makadamski poti skozi dolino, ki se imenuje Žejna dolina  ali dolina Žejske vode  med Rovtarskimi Žiberšami in Hotedršico (no pa to je samo ime doline), kajti žejna ni nikoli zaradi obilja vode. To je dolina z močvirskimi travniki, ki so življenjski prostor nekaterih tudi redkih rastlin in živali.

Na obeh straneh poti so potočki, ki tečejo po tej dolini in tudi poniknejo. Žejske vode  poniknejo v več ponorih pri Hotedršici, nekaj pa v  Kmetovo brezno.

Na teh vlažnih tleh  so nas pozdravljale rumeno cvetoče kalužnice in vmes  tudi zimske preslice. Tu raste tudi mesojeda  dolgolistna rosika, a zdaj je zanjo še prezgodaj.

Ko smo počasi zapuščali to zamočvirjeno  dolino, nas je pot vodila malo višje mimo lepih zelenih pašnikov, na katerih smo videli tudi nekaj spomladanskih cvetic in sicer: spomladanski svišč, mračice, kukavice in še bi lahko naštevala.

Prišli smo na pobočje Hotenjskih Žiberš in odprl se je pogled na bližnje zaselke, kot so Medvedje Brdo, Sv. Trije Kralji in v daljavi  zasneženi visoki vrhovi Blegoša,  Ojstrice, Jelovice. Na tem območju ni veliko hiš, tu pa tam je kakšna kmetija z obrati za predelavo lesa.  Na kmetiji odprtih vrat Tumle smo se ustavili si privoščili malico iz nahrbtnika, ki smo jo bili po že daljši hoji kar potrebni. Gospodinja pa je hitela kuhati čaj. Lahko smo si ogledali tudi notranjost zelo stare hiše.

Okrepčani smo nadaljevali pohod skozi bujno pokrajino, ki  nam je nudila posebne užitke s pogledom na studenčke  po Zeleni dolini ob potoku Hotenjka. Ob poti se nam je še posebej vtisnil v spomin Gospodov studenec. Zanimiva je pot te Hotenjke. Preden ponikne v podzemlje, je na ponoru postavljen Tomažinov mlin, edini tak še delujoči v Sloveniji na požiralniku. Voda pada na mlinska kolesa, nato izgine v podzemlje. Na dan pride v Močilniku in v Divjem jezeru v Idriji. Pa recite, da ni nekaj posebnega!

Še eno zanimivost ima okolica Hotedršice, zemljanke za shranjevanje poljskih pridelkov. To so »kašče«, sezidane s kamna, vkopane v zemljo in pokrite z rušo s treh strani. Tako se v njih ohranja stalna temperatura…

Nekateri pohodniki so imeli tudi to srečo, da so našli ob poti mavrahe ali smrčke. Tudi to je bilo eno lepo doživetje, pa še slastna večerja.

Po štirih urah zanimivega  pohoda smo prišli v Hotedršico. Tam nas je čakal oranžni lepotec, ki nas vedno razveseli. Hvala šoferju za srečno vožnjo in našim vodnikom, ki nam lepšajo pohodniške dneve.

Srečno do naslednjič!

Besedilo:  Dragica Petkovšek

Slike: Milan Jerman, Sonja Zalar Bizjak