Bil je lep sončen dan, ko smo obiskali Šentviško planoto. Pot nas je vodila po dolini Zale do Idrije in naprej ob reki Idrijci do vasi Slap ob Idrijci. Tu smo zavili desno na Šentviško planoto, ki se razprostira med dolinama Idrijce in Bače. Med vožnjo na planoto smo se peljali skozi vas Roče, kjer je pokopan pisatelj  Ciril Kosmač, rojak iz vasi Slap ob Idrijci.

Po ovinkasti cesti smo prispeli do vasi Šentviška gora, ki je bila nekdaj središče Šentviške planote in sodi med tri najstarejše fare na Tolminskem, saj se cerkev sv. Vida omenja že leta 1192. Iz avtobusa smo izstopili pred najstarejšo hišo v vasi, ki ima na pročelju sončno  uro s tremi freskami. Odpravili smo se na pohod in prav kmalu prispeli do hiše, kjer nas je domačinka Darinka, poznavalka Planote, presenetila z ocvirkovko.

Zadovoljni smo nadaljevali pot, ki se je počasi dvigala skozi gozd. Nedaleč od tod je stala domačija Mirka Bičiča, učitelja likovnega pouka, katerega zadnje službeno mesto je bilo na  Vrhniki. V mislih nanj smo prišli do prve razgledne točke Podkremenk, od koder smo imeli lep razgled na vasi Šebrelje in Dolenje Ravne nad Cerknem ter  na pobočje z jamo Divje babe pod Šebreljsko planoto.

Navdušeni nad pokrajino smo se počasi dvignili na rob Šentviške planote. Presenetile so nas Kojca z edinstveno obliko in Spodnje Bohinjske gore s Črno prstjo. Tukajšnji  prebivalci  pravijo tem  goram kar Peči. Tu smo pomalicali in uživali lepote gora. Zakojce, rojstnega kraja Franceta Bevka  nismo videli, pač pa Bukovo na južni strani Kojce, kamor je Bevk hodil v šolo.

Na poti proti končnemu cilju smo se ustavili še pred poslopjem bivše šole v Bukovskem vrhu, ki jo je že načel zob časa. Pot smo nadaljevali na Črvov vrh, ki je s 974 metri najvišja točka Šentviške planote. Tu smo uživali še en prekrasen pogled na Bohinjske gore in na Baško grapo z vasema Grahovo in Koritnica.

Tik pod Črvovim vrhom je stala nekoč mogočna kmetija pri Črvu. Tu sta se rodila dva pomembna moža, oba duhovnika.  Prvi, ki je bil rojen leta 1809,  je  bil aktiven na izobraževalnem in narodnobuditeljskem področju. Služboval je na Vrsnem in je nagovoril starše Simona Gregorčiča za nadaljnje sinovo šolanje. Drugi, rojen leta 1851, pa je bil izredno  nadarjen, duhovit in zelo cenjen pridigar. Zadnji član družine je zapustil  domačijo  pri Črvu leta 1956. Od takrat je v šestdesetih letih zidovje preraslo  grmovje.

Polni spoznanj in hvaležnosti do narave smo se vrnili domov.

Zapisali: Marica in Franci Zorc ter Mari Levstik.

Fotografije: Sonja Zalar Bizjak