Pot nas je vodila mimo sončnega Bleda, do gondole pod Voglom. V Bohinju jnas je pričakala megla. Ko smo se z gondolo dvignili nad megleno morje, nas je presenetil prelep pogled na Triglav in okoliške vrhove. Vse se je kopalo v soncu, v dolini je iz megle sramežljivo gledala le Rudnica.

Triglava se upravičeno drži ime Očak. Od blizu je resnično videti kot da bi nekdo sedel v velikem udobnem stolu. Po izstopu iz gondole smo se zbrali pred Ski hotelom (stoji na Rjavi skali) in se pripravili na pohod. Počasi smo hodili proti Orlovim glavam. Med potjo je vidno veliko urejenih smučarskih prog in spomnili smo se dogodivščin iz smučarskih dni na Voglu. Vzpenjali smo se proti Šiji in se nato usmerili na pot proti Voglu.

V Vratcih, na 1625 m, smo malicali, podprti smo se nato vzpenjali proti vrhu. Pot je bila ponekod varovana z jeklenicami. Splačalo se je. Z vrha se nam je pogled odprl na drugo stran hriba (na Baško grapo in Tolmin z okolico). Vzhodno od Vogla smo videli piramidasto Rodico, Veliki in Mali Raskovec in slutili Črno prst. Zahodno se vidi Krn, Bogatin in v daljavi Kaninski podi. Pred nami pa se vidi vse Triglavsko pogorje in v dolini Bohinjsko jezero.

Z Vogla smo se spustili na planino Zadnji Vogel, kjer imajo sirarno. Nato nas je čakal še zadnji vzpon do koče Merjasec,  kjer nas je čakalo zasluženo kosilo.

Med potjo smo si ogledovali planinsko cvetje (pogačice, orlice, ranjak, francoski lan, svišč, encijan, kosmatinec, rododendron in druge rožice).

Pohod je uspel. Hvala vsem, ki so izlet pripravili in ga vodili. Posebna hvala vodniku Milanu, ki o vseh poteh veliko ve in nas varno vodi, hvala Andreju, ki je pazil da se ne bi kdo izgubil in hvala Valeriji za dobre piškote in pijačo.

Besedilo: J. Piškur

Foto: Marija Armič, Stane Kržmanc in Milan Jerman