Alma Karlin
Pod vodstvom predsednice Društva upokojencev Vrhnika Elice Brelih upokojenci najdemo dejavnosti, ki nam omogočajo kvalitetno preživetje prostega časa. Med različnimi skupinami smo tudi Vandrovke (in vandrovci), kjer smo združeni pohodniki z najmanj vzdržljivosti. Kljub temu najdeta Elica in njena desna roka Milan Jerman za nas primerne poti, na katerih odkrivamo lepote slovenskih pokrajin.
Tokrat smo se odpravili proti Celju, saj je bil naš cilj Almina pot do Celjske koče. Seveda je avtobusu na Trojanah zadišala kava, zato je krenil z avtoceste na stranpot in si jo je obilo in z užitkom privoščil.
Celjska kotlina nas je pozdravila z nasadi »zelenega zlata», ki se je že lepo vzpenjal po hmeljevkah. Mogočni celjski grad nas je opomnil na vzpon in propad mogočne dinastije, ki se je iz roparskih vitezov, z dobrimi porokami, dednimi pogodbami in seveda junaštvi ter spretno politiko povzpela do grofovstva in banovstva. Izdaje in pohlep pa so jih privedle do propada, čeprav so za obstoj žrtvovali Veroniko Deseniško in se borili proti Turkom.
Po obrobju Celja smo se pripeljali do Zagrada, od tu dalje pa smo jo mahnili peš proti Pečovniku. Pot je zelo strma in do skromne hiške, v kateri je zadnja leta živela Alma Karlin, vodi kar 183 za dva koraka visokih stopnic. Življenje Alme Karlin, pisateljice, etnologinje, poliglotke in še kaj, nam je že v avtobusu predstavila Elica Brelih. O njej je govorila doživeto in prizadeto, kot to zmore le domačin, ki ve več, kot nam povedo še tako natančni, suhoparni biografski podatki. Almina hiša v Pečovniku je sedaj obnovljena in spremenjena v spominski muzej. Žal nam urnik odpiranja ni omogočil ogled notranjosti.
Naslednji naš cilj je bila Celjska koča. Tudi od Pečovnika dalje je bila pot dokaj strma, vendar nas je vodila skozi gozd, mimo travnikov, ki jih morajo zaradi strmine še marsikje kositi na roko, samotne domačije, opustelega vinograda in kakšne zaplate krompirja in vrtnin. Vmes pa so se vrinili novodobni vikendi.
Senco za počitek nam je nudila več kot 200 let stara Trobiševa bukev, žejo pa smo si pogasili ob studencu, ki teče izpod njenih korenin. Spomnili smo se na bajanje naših poganskih prednikov o zdravilni moči dreves in studencev. Prepričani smo, da se je nekaj tega zdravilnega prijelo tudi nas, saj smo junaško in polni moči pot nadaljevali.
Ustavili smo se še pri Pečovniški koči in nato kar hitro prišli do Celjske koče, ki pa ni planinska koča, kakršne smo vajeni, pač pa bolj mondeni hotel z zabaviščnimi pritiklinami in igrali za odrasle, katerih zamisli in imena so uvoženi iz še bolj mondenega zahoda.
Mi pa smo se bolj razveselili kosila in razgleda po celi Celjski kotlini do hribov, ki jo obdajajo.
Avtobus nas je že čakal in odpeljali smo se v Svetino. Že od daleč smo videli šesterokotni gotski zvonik Marijine cerkve, kritim s skrilom. Odšli smo do vaškega pokopališča na grob Alme Karlin in njene prijateljice Tee Schreiber Gamelin in se poklonili njunima spominoma.
Ko smo se vračali mimo Trojan, je avtobusu spet zadišalo, tokrat po krofih. Nato je dišalo še v avtobusu in celo doma.
V družbi Elice, ki nas je spodbujala, in budnim Milanovim očesom, ki je vedel, kdaj smo potrebne počitka ,in nas zabaval s svojimi anekdotami in šalami, to ni bilo Samotno potovanje Alme Karlin, pač pa še en nepozaben in zabaven dan.
Besedilo: Joži Rode
Slike: Fani Šurca, Milan Jerman
