Če bi v enem stavku opisali sobotni izlet, bi lahko rekli, da se je pravljično število planincev (9) odpravilo v pravljično dolino, kjer se narava vsa nališpana spravlja k počitku. Na pot smo krenili zgodaj, ko je že kar mrzlo in na poti do doma v Tamarju nas je tiste brez rokavic kar pošteno zazeblo. Zato se je še bolj prilegel čaj, saj smo si na njem lahko ogreli premrle prste. Prijazen oskrbnik nam je naštel, kakšne vse dobrote bodo na voljo ob povratku in nam so se že cedile sline.

Po kratkem postanku smo nadaljevali po poti, ki nas je po strmem začetnem delu vodila najprej po redkem gozdu in nato čez melišče. Vzdolž cele poti smo lahko občudovali impozantne stene, predvsem krasni Jalovec, poskusili pa tudi poimenovati vsak vrh. Z melišča pod Mojstrovko so nas zvedavo opazovali gamsi. Še krajši vzpon po pašnikih in že smo prišli na Sleme. Pričakala nas je množica obiskovalcev, tako dvo- kot štirinožnih, ki so izkoristili enega zadnjih tako lepih koncev tedna. In pa krpice snega, posejane vse naokrog. Tu smo si privoščili postanek in malico, nato pa nadaljevali do vrha.

Tu pa smo bili priča dogodku, ki si ga bomo vsi zagotovo najbolj zapomnili. Ob našem prihodu sta bila na vrhu tudi oče in hči, ki sta se fotografirala s samosprožilcem. V tistem je sunek vetra odpihnil aparat v dolino, oče pa se je brezglavo vrgel za njim. Na srečo na tisti del vrha, kjer je vsaj še nekaj grmovja, tako da se mu je uspelo ujeti za veje, pri čemer si je izpahnil ramo. Naši fantje so mu pomagali zlesti na varno, človek pa si v šoku ni pustil niti pomagati. Šele na poti proti Vršiču je šok toliko popustil, da se je zavedel groznih bolečin in sprejel tableto in Viktorjevo ponudbo, da ju pelje, saj sta imela avto na Vršiču, hči pa še ne zna voziti. Naključje je hotelo, da sta z Viktorjem sovaščana.

Ostali smo se v okrnjenem številu vračali na izhodišče. Pot je bila v zgornjem delu kar zoprna, saj je na steptanem snegu oziroma blatu drselo. Okolica pa nepozabno lepa, okrašena z zaplatami snega, pokritimi z macesnovimi iglicami, kar je sneg delalo rjavega. Enako ozaljšana je bila tudi Pavlina frizura. Do strmega dela spusta se je sneg na srečo že porazgubil, občudovali pa smo lahko planince, ki so se spuščali z Jalovca.

Čez Grlo nas je Jože vodil tako pozorno in spretno, da se je pot zdela čisto enostavna. Od vsega doživetega pa nas je apetit kar nekako minil in pri domu smo si privoščili samo pijačo in klepet. Nato smo se po sprehajalni poti vrnili do avtov.

Besedilo: Onja Svit

Foto: Jože Školc