Podlipska dolina, zibel, ki leži v nedrju obrobnih bregov, poraščenih z gozdovi in travniki, velja za eno najlepših zelenih in mirnih dolin naše občine. To je stranski zaliv nekdanjega Ljubljanskega barja, kamor so se pred več tisoč leti umikali in naseljevali nekdanji prebivalci barja. Pokrajina v vseh letnih časih vabi na sprehode in tako smo tudi mi letošnjo prvo soboto v oktobru izstopili iz svojega vsakdana in se podali na tradicionalni pohod. Ni bilo ravno najlepše vreme, imeli pa smo dovolj dobre volje, da smo pogumno krenili cilju naproti. Ker so bile poljske in gozdne poti razmočene, smo se z zbirališča v Podlipi odpravili po cesti proti Smrečju. Na razpotju proti Šentjoštu smo si ogledali etnološko zbirko, ki je s številnimi ohranjenimi predmeti popestrila pohod še zlasti tistim, ki je še niso videli. Pot smo nadaljevali v smeri Potoka in se ob vzponu na Bendetov grič ozrli na Ljubljansko barje in notranjske hribe, nato pa se podali strmo skozi Možinetov gozd proti Lavrovcu. V gozdu je še vidna pot, ki je že dolgo nazaj služila za prevoz lesa iz Zale in naprej do železniške postaje na Verdu. Po isti poti so tovorili tudi les za ladijske jambore in opornike – bordonale, za spust ladij v morje. Na posameznih mestih, še zlasti tam, kjer je pot potekala po močvirju ali mehkih tleh, so še vidne lesene okroglice, ki so stikoma položene ena ob drugi in tako preprečevale vdor koles težko obremenjenih voz.

Na vrhu Lavrovca, na nadmorski višini 884 m, kjer poteka stičišče Polhograjskega, Rovtarskega in Škofjeloškega hribovja, smo dosegli cilj. Tu se odpira lep razgled na pogorje Kamniških in Julijskih Alp, Dolenjsko in Notranjsko hribovje, Snežnik in proti zahodu na Trnovski gozd. 

Ker ima vrh izrazito sončno lego, je na tem mestu Urad za Meteorologijo ARSO leta 1964 postavil heliograf, ki meri ure sončnega obsevanja. Instrument že vsa leta upravljajo domačini, sedaj Ciril Kržič. Prav tod mimo potekajo markirane poti, Evropska pešpot št. 7, Loška planinska pot, Pot ob Rupnikovi liniji…

Na tej najvišji točki našega pohoda, smo se razgledali po bližnji okolici, v objektiv ujeli nekaj lepih posnetkov, in se hitro vračali proti Podlipi, saj se je vreme stemnilo in opozarjalo na spremembo. Za kratek čas smo vedrili pri znancu na samotni kmetiji, ki nas je sprejel s kapljico domačega, pomalicali prigrizek iz nahrbtnika in v dežju hiteli proti smreški cerkvi. Ker padavine niso ponehale, ampak se še stopnjevale, smo poklicali domače, da so nas odpeljali na izhodišče v Podlipo. Kljub dežju ob povratku smo se razšli dobre volje.

Na obrobju naše krajevne skupnosti je ostalo še kar nekaj nepoznanih poti, po katerih se bomo ob tradicionalnih  pohodih sprehodili prihodnja leta. Zato vas že sedaj vabimo, da se nam pridružite.

Zapisal in foto.: Jože Malovrh