V torek zjutraj, 10. decembra, se nas je zbralo na avtobusni postaji na Drenovem griču kar nekaj planincev. Po krajšem klepetu smo ugotovili, da gremo v neznano, ampak ne skupaj. Tako smo se odpeljali Barjani in Zimzeleni proti Ljubljani vsak s svojim avtobusom. Sonja je nas Barjane pozdravila in povedala, da gremo iz doline Ložnice na Osolnik.

Iz avtobusa smo izstopili pri gostilni Legastja, od koder smo jo mahnili po gozdni poti mimo kmetije Lužar proti planinskemu domu na Govejku. Tu smo si privoščili kavico in malico iz nahrbtnika in si ogledali okolico. Bil je prekrasen pogled na Sorško polje, Smledniški grad in Tehovec s cerkvijo sv. Florjana.

Po oddihu nas je Sonja popeljala navkreber proti Igalskemu grebenu. Prispeli smo do Gontarskega sedla, kjer se je pot odcepila proti Tošču. Mi smo zavili ostro v desno in grizli kolena do Gontarske planine, od koder pa razen proti bližnjemu Sv. Jakobu in na jug ni bilo veliko razgleda. Po daljšem spustu, kjer smo spotoma opazili domačine, ki so pripravljali kurjavo, nas je gozdna pot pripeljala na cesto. Ta nas je vodila navzgor mimo turistične kmetije Rožnik in naprej mimo Anžiča do našega cilja, to je Osolnika, kjer na vrhu stoji gotska cerkvica sv. Mohorja in Fortunata.

Sonja nam je razkazala panoramo od Blegoša in Triglava z Rjavino, potem Karavanke z Golico in Stolom, Dobrčo, Begunjščico, Kriško goro s Storžičem, nerazdružljiva Kočno in Grintavec ter Kalški greben in Krvavec. Pa še Veliko planino in pod njo cerkev sv. Miklavža na Gori nad Tuhinjsko dolino, kamor so šli Zimzeleni. Bolj proti vzhodu je bila že koprena in razgled ni bil več tako čist.

Pri sestopu smo opazovali mahove in lišaje na drevesnih deblih in med suhim listjem še zaprte cvetove črnega teloha. Na drevju in pod njim je bilo precej bele omele, ki smo jo nekateri odnesli domov. Po slabi uri smo prišli do Mihelčičevega doma na Govejku, kjer nas je pričakala pojedina v obliki pečene polente in golaža. Ko smo se dobro podprli in odžejali, smo krenili po cesti v dolino. Med potjo je imel največ težav Jože, ki mu je nagajalo koleno, saj je bila cesta kar strma. Pri Legastji nas je že čakal avtobus, ki nas je mimo Medvod in skozi predor zapeljal proti Vrhniki. Na Drenovem griču smo se poslovili od ostalih z mislijo, da je bil za nami spet en lep izlet.

Besedilo: Meta in Jurij Petrač

Fotografije: Andreja Mole in Sonja Zalar Bizjak