Načrtovani pohodi so letos vprašljivi zaradi vremenskih ujm, zato so se Elica, Milan in Frenk odločili, da bomo prehodili Pot devetih kalov, ki je namenjena  spoznavanju in ohranjanju naravne in kulturne dediščine Krasa. Pot zajema devet starodavnih vodnih virov v okolici vasi Kobjeglava in Tupelče.

V oblačnem jutru smo se z Vrhnike odpeljali proti Primorski. Ustavili smo se na kavici in nadaljevali pot proti Krasu do Kobjeglave (321 m).

V vasi smo si ogledali spomenik, postavljen v spomin na padle v NOB, ki je oblikovan kot požgan kraški dom.

Na drugi strani trga stoji vodnjak na Goricah. To je ena od dveh javnih »štirn« v Kobjeglavi. Drugi, manjši vodnjak je v zgornjem delu vasi s črpalko na vreteno. Vodnjaki so imeli v preteklosti posebej pomembno mesto, zato so bili urejeni in na premožnejših domačijah lepo okrašeni. Revnejše družine so si morale čisto vodo za pitje izprositi od bogatejših družin, za pranje in tudi kuho pa so uporabljali vodo iz lokve. S porastom prebivalstva v stari Avstriji je bilo z izgradnjo javnih vodnjakov poskrbljeno tudi za revnejše prebivalstvo.

Premalo se zavedamo, kako je voda dragocen zaklad. Je bila in bo! Da bi nas na to opomnili, so v okolici dveh vasi Kobjeglava in Tupelče obnovili devet prečudovitih kalov. Milan nam je povedal, da bo Krašovec vedno trpel žejo bolj kot drugi, za kazen, ker je bogu ukradel pršut. Lahko rečemo, da sta pršut in teran v Kobjeglavi doma.

Ogledali smo si tudi kraško hišo in dvorišče pred hišo, imenovano »borjač«. Poleg arhitekture zgradb, značilne samo za Kras, dajejo vasi poseben čar »borjači«. 

Na vrhu Kobjeglave smo si ogledali cerkvico svetega Mihaela, zgrajeno 1570. leta. V neposredni bližini stoji vaška lipa.

Prvi kal, ki je bil na naši poti, je ograjen in se imenuje Lokva. Nahaja se na obrobju vasi.

Pot nas je vodila do druge kotanje, ki se imenuje Kal pri Čotnih. Med potjo po gozdu, v prijetnem zavetju borovcev, veliko nizkega grmičevja, dreves in stare murve, smo videli več vrst rožic. Pozorno smo poslušali Elico, ki nam je povedala imena travniških cvetic in si jih poskušali zapomniti. Naj napišem samo nekatera od teh: rumeni podraščec, navadna kukavica, bedenica, avstrijski gadnjak, krvavi mlečnik, kobulasto ptičje mleko, plazeči skrečnik, mračice, jetičnik, jesenček, …

Omeniti velja tudi menhirje, samostoječe skale, ki smo jih videli v gozdu. Prispeli smo do tretjega kala, Starega kala. Tu je bila tudi prva malica iz naših nahrbtnikov. Naprej po poti smo se preko zidne škrabe, ki je preprečevala prehod živine, sprehodili do kamnite pastirske hiške. Milan nam je povedal, da je služila pastirjem kot zatočišče pred slabim vremenom. Pot nas je peljala do četrtega kala ali lokve z imenom Ilovca.

Po prehojenih še nekaj sto metrih nas je Milan opozoril na luknjo v tleh, ki dopušča prehod samo enega človeka naenkrat. V notranjosti  pa se razširi v čudovito kraško jamo. Večina med nami si je jamo z naglavnimi svetilkami tudi ogledala. Nekateri so pa šele tu izkoristili čas in pojedli sendviče in pecivo, ki sem ga za svoj praznik namenila mojim sopohodnikom.

V gozdovih črnega bora smo si ogledali tudi  prikaz smolarjenja.

Na poti nazaj v vas smo nazdravili Stanetu za njegov rojstni dan in se ponovno posladkali s pecivom. V vasi Kobjeglava nas je čakal avtobus.

 Zapeljali smo se v vas Gorjansko, kjer smo si ogledali Vojaško pokopališče 1. svetovne vojne, na katerem je pokopanih preko 10.000  avstro ogrskih vojakov različnih narodnosti, ki so padli  na  soški fronti.

Za konec poti pa smo se zapeljali na izletniško kmetijo Grča, kjer smo se nasitili njihovih dobrot  in se  zadovoljni odpeljali proti domu.

Vreme je »zdržalo« do konca poti, čeprav je bil v vsakem nahrbtniku tudi dežnik.

Zapis: Milena Žnidaršič

Foto: Stane Kržmanc, Andreja Mole