Bil je 25. januar, okrog 20.20 ure. Z ženo kot običajno sediva v toplo zakurjeni sobi in gledava televizijo. Kar naenkrat zaslišiva neko vpitje in razbijanje po vhodnih vratih. Hitim odpret, medtem pa že slišim: »Gori, gori!«. »Ma, kje gori?« se sprašujem. Zunaj se ozrem na našo streho, ki je bila že vsa v plamenih.

Sin, njegova žena in bližnji sosedje, ki so prvi opazili plamene, so takoj šli v akcijo: naju spravili iz hiše, poklicali gasilce na pomoč, nekje našli ročne gasilne aparate in poskušali z njimi rešiti, kar se je v dani situaciji dalo.

Delno jim je uspelo, toda dim in vročina nista dopuščala, da bi se približali središču požara.

Kmalu zaslišimo sirene – gasilci že hitijo na pomoč. »To je bilo pa izredno hitro«, pomislim, presenečen nad tako hitrim odzivom. V kratkem času so bila vsa prisotna gasilska društva (Stara Vrhnika, Verd, Vrhnika) v polni akciji.

Vodja je odločno dajal navodila in usmerjal svoje kolege, da je vse teklo gladko. Zelo hitro so od nekje pripeljali še avtolestev z namenom, čim bolj se približati središču požara.

Reševanje in gašenje je potekalo tako znotraj, pod streho, kot zunaj, na strehi.

Vse se je odvijalo zelo hitro. Z ženo sva bila v šoku, zmedena, nemočna, kot, da gledava nek film in se to ne dogaja nama. Po končanem gašenju je gasilska straža ostala preventivno še nekaj ur.

Naslednji dan so se pokazale posledice požara. Človeka zaboli srce, ko vidi odprto streho, uničeno podstrešno stanovanje, vse ožgano, vonj po dimu... In to sredi zime!

Kako naprej? Ni druge, kot pljuniti v roke, streho je potrebno sanirati, da ne bo še dež naredil svoje. Na pomoč prihiti tudi drugi sin, da čimprej odpravimo posledice požara.

Pokličemo g. Bulajico, ki se ukvarja s krovstvom in kleparstvom. Seznanimo ga z nesrečo in prosimo za pomoč. Ni okleval, takoj se je lotil zadeve. Aktiviral je svoje zaposlene in kljub zapletom z dobavo kritine, je bila streha še isti dan sanirana.

Še vedno nas je zanimalo, zakaj je prišlo do požara. Sprva smo sumili dimnik, vendar je kasnejši pregled pokazal, da je bil v redu. Torej nam ostane le še električna napeljava. Zaradi uničene inštalacije je bilo težko določiti kaj točno je šlo narobe.

Vsekakor  lahko rečem, da smo imeli v tej nesreči tudi srečo.

Prvič zato, ker se je to zgodilo zgodaj zvečer, ljudje so bili še pokonci in kmalu opazili ognjene zublje. Vedeli so kako ukrepati v teh primerih, saj so takoj poklicali na številko 112, vmes poskušali požar omejiti z ročnimi gasilnimi aparati. Drugič je bila sreča, ker je bilo vreme mirno, brez vetra in se požar ni širil tako hitro. Tretjič pa, neverjetno hiter odziv gasilcev, saj so bili v nekaj minutah na kraju požara. Vsi so delovali kot profesionalni, poklicni gasilci. Vsa čast jim!

Skratka, ne najdem besed zahvale za vso pomoč, ki smo je bili deležni. V nesreči spoznaš, da so na svetu še srčni ljudje.

Tone Rožmanc