Turistično društvo Rakitna in Muzejsko društvo Vrhnika sta organizirala ekskurzijo po trasi, po kateri so pred 125 leti možje iz Rakitne v Trst, za ladjarja Henrika Jazbeca in njegovo ladjo Bukova dolina, tovorili cca. 64 m dolg jambor. Orjaško jelko so posekali in obdelali na Rakitni, potem pa so jo s pomočjo konjske in volovske vprege preko Cerknice, Rakeka, Planine, Studenega, Landola, Razdrtega, Senožeč in Sežane v enem kosu dostavili naročniku.

Na Rakitni smo si najprej ogledali repliko jambora, ki jo je pri jezeru postavil Odbor za jamborno cesto, nato pa smo se odpeljali proti Cerknici. Uživali smo v vožnji skozi slikovito pokrajino in si hkrati ob pripovedovanju g. Darka Jerine skušali predstavljati ovire, ki so jih morali nekdaj premagati furmani, da so lahko spravili t.i. »leseno pošast« do cilja. Nič jih ni ustavilo na njihovi poti, čeprav so morali včasih zbobnati skupaj vse može kakšne vasi, da so jim pomagali pri ovinkastih podvozih, pa tudi kakšen hišni vogal je postal žrtev velikega podviga.

V Senožečah nas je pričakal vodnik g. Bogdan Macarol in nam na poti do Trsta predstavil še nekaj zanimivih kotičkov. Najprej smo se ustavili v Štivanu, v cerkvi sv. Janeza Krstnika, kjer so v prezbiteriju še vidni talni mozaiki nekdanje starokrščanske bazilike. Stavba, ki leži poleg enega od izvirov reke Timave, je pogosto poplavljena in zato del prezbiterija spominja na pravkar ozelenel vrt. Vsa okolica deluje precej mistično in kar vabi človeka, da bi še ostal in užival v miru in lepoti.

Mi pa smo hiteli naprej, v park grada Miramar, ki ga je dal v 19. stoletju zgraditi nadvojvoda Maksimilijan Habsburški. Kljub dežnim kapljam, ki so jih prestrezale krošnje mogočnih dreves in naši dežniki, smo se sprehodili po delu parka, ki se na 22 hektarih širi od morja in gradu v notranjost in ki ga poleg eksotičnih dreves, krasi še mnogovrstno cvetje, fontane in razgledi.

Sledil je ogled obalnega dela Trsta, potem pa nas je dež pregnal v eno od številnih kavarn, kjer smo si privoščili omamno dišečo kavo. Dan smo zaključili s poznim kosilom na naši strani, v Avberju. Še prej pa smo se zapeljali na Vejno nad Trstom, kjer stoji ne preveč simpatična cerkev, v obliki prirezane betonske piramide, od koder pa je v lepem vremenu čudovit razgled na Tržaški zaliv in okolico. Tokrat je bilo malo drugače, vendar pa vsaj ni bilo gneče, ki je sicer značilna za ta kraj.

Kljub ne najboljšemu vremenu smo imeli prav lep izlet, v dobri družbi, slišali smo veliko zanimivih zgodb o naši zgodovini in spoznali kraje, ki jih bomo zagotovo še kdaj obiskali.

Olga Pivk