Ponedeljek, 8. maja, se je dan nagibal proti večeru. Sedela sem pred vrtno leseno hišico in opazovala svoje cvetice, ki jih ni malo. Nekaj zgodnjih je že v cvetenju, druge nastavljajo cvetove. Posebno sem opazovala okrasne praproti, ki so se bohotile v vsej svoji lepoti, pa perunike, ki so v polnem cvetenju in tudi kaktusi so letos pohiteli.
Ker se je bližal čas za večerni TV dnevnik, sem zapustila moje rožice in odšla v hišo. Ni minilo 20 minut, ko me je prišel mož opozorit, da otroci iz naše ulice uničujejo moje rože. Ko sem prišla ven, so se razbežali; seveda me je pograbila panika. Ko sem zagledala potrgane rože, poteptano praprot, pomečkane mačehe, oguljen asparagus… vse je ležalo okoli vrtne hišice, sem postala glasna. Pogled na uničeno cvetje me je prizadel. Starši teh otrok so prišli gledat, kaj se dogaja. Pri soočenju z dejstvi in ob pogledu na razdejanje so bili nemalo presenečeni. Bile so tri deklice in en deček, vsi še predšolski otroci. Deček je še posebno nabrit, tekal je od cveta do cveta , uničeval in trgal, cepetal po rožah in razmetaval uboge bilke in cvetove, deklice so pomagale. Kaj takega še nisem videla in doživela!
Starši otrok so z grenkobo pomagali pospravljati , eni so se opravičevali drugi so bili tiho.
Vsi otroci so me gledali začudeno, le kaj je tako narobe. V jezi, prizadetosti in žalosti sem jih opozorila in vprašala, zakaj so to naredili ? Povedala sem jih, da so tudi rožice živa bitja in da ravno tako čutijo bolečino kot mi ljudje.
Doživela sem velik stres, žalost in razočaranje. Trudim se za našo okolico, vložila sem tudi kar nekaj denarja za ta moj hobi in ljubezen do narave. Imam rada urejen vrt in okolico hiše, letos pa bi se rada predstavila pri Turističnem društvu Blagajana Vrhnika za lepo urejeno okolico. Enkrat sem že dobila priznanje. Ves svoj prosti čas vložim v to delo.
Tisti večer nisem imela nobene volje ne za TV ne za branje, ampak sem samo razmišljala o otrocih, ki so lahko tako kruti in nevzgojeni. V dno duše me je bolelo. Spanje je bilo bolj slabo, zbudila sem se zgodaj zjutraj in spet so mi misli odtavale k dogodku prejšnjega dne.
Malo pred deveto uro zjutraj je pozvonilo pri vratih. Odprem in zunaj stojijo sosedov nagajivi deček z lončnico v roki, poleg je bila sestrica in mamica. Deček se mi je opravičil in nabrito smejal. Seveda sem opravičilo sprejela in mu dejala, da si rožice lahko pride pogledat, povonjat in pobožat.
Minila je še ena ura in pred vrati je stala druga družinica z dvema deklicama, ki sta v roki držali vsaka po eno lončnico. Očka je rekel deklicama:
»No, kako smo se zmenili doma, kaj bosta rekli teti Fani ?« Malo v zadregi sta se opravičili. Zahvalila sem se in opravičilo sprejela.
Meni pa se je zdelo zelo lepo, da so se starši odzvali vzgojno in sem videla, da jim je žal za neljubi dogodek. Verjetno bo to otrokom ostalo v spominu, posebno pa deklicama, ki sta morali nekaj svojih prihrankov vzeti iz hranilnika in kupiti cvetice.
Danes popoldne, ko tole pišem, ni nikjer teh malih nadebudnežev, verjetno so kaznovani in so doma.
Fani Šurca
