Ljudje imamo točko, ki ji Tolteški vidci rečejo zbirna točka (zaznavanja) in se pri vseh ljudeh, zaradi globalizacije še bolj, nahaja na približno istem mestu. Govori nam: sem glejte, to je pomembno. Sama jo raje imenujem točka pozornosti in mi govori o tem, kam se izlivam, v kaj se dajem in kaj negujem. Človeška kolektivna točka pozornosti je zbrana na osebnosti, na pridobivanju in ohranjanju človeškega kalupa... na tem torej, kaj jaz kot posameznica hočem, želim, potrebujem, zahtevam zase tekom življenja... negujem svoj mali obstoj za ceno izgube Vsega. Spoznam, da mi negovanje osebnosti (maske podružbljenja) ne prinaša izpolnitve, temveč me pušča zmedeno, prazno in blazno.

Naravno sem želela zapustiti to točko in postala 'premaknjena'. Točka pozornosti pri otrocih je v neprestanem gibanju, urno pleše po svetlobnem telesu kot ptiček med vejami... v enem trenutku se zavzeto ukvarja z raziskovanjem nečesa otipljivega, v drugem premišljuje o smislu življenja, v tretjem živo sanja, v naslednjem intuitivno ustvarja itd... brez zunanjih indikatorjev, ki bi mu narekovala obnašanje... je samonikla in ni pribita na fiksno mesto, kakor pri odraslih in ni odvisna od verbalnih dogovorov človeške družbe.

Gozdni odmik učinkovito rahlja usidranost te točke pozornosti, ki je za večino nas edini svet, ki ga poznamo. Nase in na življenje gledamo iz zornega kota naučenega, od zunaj pridobljenega... redko samoniklo kot novorojenci. Podobno kot smo se naučili gledanja skozi filter morale, etike in človeškega znanja, se naučimo tudi naravnega videnja... s hotenjem, ponavljanjem, treningi in zavzetostjo. Našo točko pozornosti moramo premakniti iz izlivanja v svet stvari v vlivanje v notranji svet moči.