Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
8°C
JUTRI
24°C
7°C
Oceni objavo

Drobtinice iz gozdnega odmika - Dotik živega

Dolgo je že tega, odkar me je gozd prvič 'dotaknil', morda 30 let nazaj. Takrat tega nisem opazila... ne tako kot opazim 'dotik živega' danes... a brez pomote je ta dotik opazilo moje telo. Od takrat naprej me je gozd neustavljivo privlačil.


 

'Moj svet', ki sem ga živela, me je čez noč odrezal od sebe. Obvisela sem nekje vmes med konec starega in še ne novim. Snežniški gozd s svojo hišico na šrangi me je poklical k sebi, da si pridem na jasno. Dan za dnem sem zrla v ta pojav, ki ga neuko oko zlahka imenuje pač gozd. Ta beseda bo odtujenemu od narave pomenila združbo dreves, zoprnost in surovino, povezanemu z naravo pa najbolj skrivnostno in magično območje na zemlji.


 

Prvi dan sem le hodila po njem in si dovolila dan brez načrta. Že samo ta uvod v gozdno bivanje je korak, ki ga večina ljudi nikdar ne doživi. Od zore do mraka sem pohajala po gozdu sama in v tišini, nisem jedla in se ne zaposlovala z nobenim opravkom. Oh... če bi si ljudje dovolili malo izpreči iz neprestanega pogona, koliko, koliko modrosti bi se prelilo vanje! To je velika modrost staroselcev, ki so samoto in tišino negovali kot sveta grala zdravega človeškega duha. Morda je to najhuje, kar se nam je zgodilo... da smo izgubili tišino in z njo stik s seboj in življenjem.


 

Gozd mi je nudil 14 dnevno osamo, v kateri sem si nadejala jasnosti o tem, kaj si želim od življenja, dobila pa sem jasnost o tem, kaj si On želi od mene. Do takrat sem nase in na svet gledala iz sebe... potem sem ga le še gledala, če razumete! Največje darilo, ki sem ga kdaj koli prejela!


 

Po prvem dnevu potapljanja v gozd sem se tako globoko sprostila, da mi nobena grdobija minulih dni ni skalila dobrega počutja. Čudežno pomirjena in sita sem bila, kljub postu, ki sem ga iz dneva v dan podaljševala na 11 dni brez hrane, brez družbe, brez branja ali pisanja, brez razmišljanja in brez nepotrebnih opravkov.


 

Gotovo bodo besede prerevne, da bi vam mogla orisati podobo tega silovitega izbruha moči, ki se je nenadoma sprostil. Moji sicer stalni jemalci moči in pozornosti so nenadoma izginili... nobenega partnerja, nobenih otrok, nobene službe, nobenih navodil, nobenih obveznosti... nobene ogroženosti, nobene potrebe, nobene lakote, nobenega strahu, nobenega upanja, nobenih želja... . Šele zdaj, ko sem vse to spustila iz rok sem spoznala, koliko... koliko energije mečem v prazno. Koliko stvari imam v življenju, ki so nepremišljene, kar na slepo zaupanje privzete iz okolja. V koliko nepotrebnih čustvenih dram se pustim vleči. Koliko nekega matranja in trudenja za prazen nič. Vse to se mi je bistrilo pred očmi vsak dan gozdnega bivanja močneje. To je bilo prvič, da sem doživela brezmejno lahkost bivanja, v kateri sem bila popolnoma oprana skrbi zase.

Oglejte si tudi