Začelo se je že konec novembra z razmišljanjem o letošnji dekoraciji. Na popoldansko delavnico smo povabili starše z otroki in ledena dežela s simpatičnimi pingvini je začela nastajati. Hvala vsem staršem, ki si uspete vzeti čas tudi za takšne aktivnosti. Brez beline, snežink, ledenih sveč in ledenih rož pri ustvarjanju zimske idile tudi ne gre, idej pa na srečo nikoli ne zmanjka. Okraševanje seveda  pomaga pri občutenju  čarobnosti tega zadnjega meseca v letu. Tudi babice in dedki so pomagali  in se nam pridružili v dopoldanskem času. Skupaj smo ustvarjali pisane škrate, božična drevesa… in vnučki so žareli od veselja.

6. decembra nas je seveda obiskal Miklavž, še pred tem pa smo si ogledali predstavo Zverjasec, ki so jo pripravile zaposlene v vrtcu. Kdo ne pozna navihane in neustrašne miške, ki pretenta vse živali, ki jo želijo pojesti. Na koncu si privošči tudi samega Zverjasca, ki ves prestrašen zbeži, da ga mala miš slučajno ne bi pohrustala.

”Miklavž, Miklavž” so v veselem pričakovanju klicali otroci in res je prišel, nasmejan in dobrodušen kot vedno v spremstvu svojih angelov in parkeljnov. Že njihova pojava je bila dovolj, da so nekateri obnemeli ali pa obstali na miru za nekaj trenutkov. Na srečo lahko rečemo, da ima Miklavž te parkeljne kar lepo vzgojene, saj niso rožljali z verigami ali pa kako drugače strašili otroke, tako da joka v naši beli dvorani ni bilo slišati. Že v naslednjem tednu pa smo si ogledali predstavo potujočega gledališča o povodnem možu, ki reši utapljajočega Tomažka in ga odnese v svoj  grad. Tam ga zasipa z različnimi dragocenostmi, ki pa ga zamotijo le za kratek čas, kajti zelo pogreša svoje domače. Povodni mož se odloči narediti to, kar mu veleva njegova vest. Tomaža odnese nazaj na obrežje, žep pa mu napolni z dragimi kamni, tako da lahko tudi on kljub svoji osamljenosti občuti kanček sreče…

O takih in podobnih prilikah pa govorijo tudi adventne zgodbe, ki jih prebiramo in uprizarjamo na hodniku v pritličju, v 1. nadstropju in v Kaplaniji. Spremljamo malega medvedka, ki se je odločil slediti zvezdi repatici. Ta ga navdaja z upanjem ter mu vliva voljo in moč za vse, kar ga čaka na poti v Betlehem, ter daje tisti občutek, ki je najpomembnejši, namreč, da ni nikjer in nikoli sam… Do Božiča je 16 zgodb. Na svojem potovanju je priča vztrajnosti, pogumu, medsebojni pomoči, dobroti, čudežem, veselju, zaupanju, ko ne gre vse tako, kot bi si želel,  ljubezni, prijateljstvu, modrosti. Deležen vseh teh spoznanj se tudi medvedek spreminja in postaja vir navdiha drugim. Opogumi na primer tudi ovčko, kajti če si prijazen, nežen in potrpežljiv, je v tem velika moč. Vsakokrat, ko zaključimo jutranji krog in upihnemo svečke na našem adventnem venčku, pa dobimo nalogo. Tako lahko to, kar smo spremljali v medvedkovi zgodbi, tudi mi ponesemo naprej, da se vzdušje božiča čimbolj razširi naokrog. Na neki način je mesec december res čaroben, saj si dovolimo biti bolj veseli in sproščeni in zato tudi smo. Naj vas dobre želje popeljejo v novo leto, dovolite si biti sproščeni in veseli še naprej.

                                                                                         Anja Miklič in Barbara Jurjevčič