Na delovno soboto, 29. 11. 2014, sta se dve učenki naše šole, OŠ Antona Martina Slomška Vrhnika, namesto v šolo odpravili v Vrbo na Gorenjskem, v rojstno hišo največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Tam je potekal »finalni dogodek« natečaja, ki so se ga udeležili mladi slovenski pesniki. Ana in Sara sta se s svojima pesmima uvrstili med prvih sedem, zato sta ju tudi recitirali pred strokovno komisijo. Sara je s svojo na koncu tudi zmagala, medtem ko je Ana zasedla odlično četrto mesto. Po razburljivi razglasitvi rezultatov sta se zabavali ob pogostitvi z lokalnimi jedmi, ogledu Žirovnice in poslušanju odličnih pesmi domačina Aleksandra Mežka.

Spodaj si lahko preberete njuni pesmi.

MOJE SONCE

Sveti, sveti na moji poti, od tam, od nikoder,

nihče ne ve in ni dovolj moder,

da bi vedel obrazložiti stvar,

stvar, za katero mi tako je mar.

Ta reč je tako krasna in čudovita,

še sama ne ve, kako je plemenita.

Sveti se, sveti in nikoli ne upeha,

upanja in življenja deliti ne preneha.

Sonce, to je tisto moje čudo,

pogreje me in pazi, ko me napade hudo.

Osvetljuje in začara vsak nov dan,

poskrbi, da vedno veder je in nasmejan.

Toliko je najčudovitejših lastnosti,

skoraj ni šibkosti in slabosti.

Skoraj ničesar ni, kar bi me motilo,

ničesar, kar bi me od sonca odvrnilo.

Samo smrt me od sonca loči,

edino takrat bodo žari njegovi sijoči

večnost sijanja prekinili,

nikoli in nikdar pa se s temo ne bodo zedinili.

Tema je prešibka, za to kar moje sonce zmore,

niti ob večernem mraku ga pogasiti ne more.

Ta nasmeh deluje ponoči in od jutra do večera,

ni važno, kakšna naravna je namera.

Tudi če oblačno bo nebo,

moje sonce močno sijalo in dobro videlo se bo.

Če nočete več težav z dežjem v svojih dnevih imeti,

dovolite, da še vaše sonce vam posveti.

Ne potrebujem več pogleda navzgor, da ga zagledam,

ne utrujam se več s tem že dolgo,

saj dobro vem, da moje sonce vedno čaka me,

poleg mene, kjer zanj edino pravo mesto je.

Sara Bradeško, 9. a

CVETOČI GRM

Ljubezen je cvet

iz grma cvetočega.

Ostali cvetovi so

le odnosi,

med dobrim in zlim.

Cvetovi so lahko

lepi ali grdi,

cvetoči ali dišeči,

odcveteli ali posušeni.

Trnje, ki te zbode,

je lahko roža

na tej zemlji.

Zeleni cvetovi so

za pogumnost in ozkosrčnost,

iz katerih se

razvije dobrosrčnost.

Saj včasih

vse se lahko

obrne.

Cvet oveni in

odpade, s tem pa

povzroči bolečine

in trpljenje.

Ni pa nujno

vedno tako,

če ga nekdo

obnavlja in neguje …

Lahko preživi!

In leta –

ter leta

še naprej cveti.

A navsezadnje,

četudi zbodel si se,

vse v rože spremenjeno je.

Ana Štalec, 9. a