Kitajski most je tekmovanje namenjeno mladim do 26. leta, organizirano s strani Konfucijevega inštituta in ljudske vlade v provinci Hunan. Z velikimi pričakovanji sem se ga udeležila in na koncu zasedla 2. mesto, kar je pomenilo, da se bom kot gledalka udeležila nadaljnjega tekmovanja na Kitajskem. Do mojega potovanja na Kitajsko, ki je nastopilo 23. 7. 2015, sem komunicirala z enim izmed organizatorjev s Kitajske, ki mi je med drugim naročil, da naj s sabo prinesem slovensko narodno nošo, katera bo predstavljena na eni izmed prireditev, ter na finalni oddaji omenjenega tekmovanja. Sama nisem poznala nikogar, ki bi narodno nošo imel, zato sem se obrnila na prijatelje, znance. Oseba, ki mi je zelo blizu, Mira Čenčur, je na  portalu Facebook vprašala, če kdo pozna koga z narodno nošo. Odziv je bil hiter s strani Mateje Dremelj, katera je omenila gospo Emo Goričan s Stare Vrhnike. Dva dni kasneje se je gospa Mira zelo zavzela za pridobitev obleke, začela klicati znance in tako sem se še jaz opogumila in poklicala gospo Emo. Sama ne verjamem v naključja in sem prepričana, da tudi to ni bilo le naključje. Moj namen je bil z obleko predstaviti Slovenijo, predstaviti našo majhno, a hkrati čudovito državo in prepričana sem bila, da bi s slovensko narodno nošo dala velik vtis na vse, ki bi jo imeli čast videti. Gospa Ema je bila takoj zainteresirana in dogovarjanje glede srečanja, pomerjanja je potekalo zelo gladko. Ko sem obleko videla na sliki in kasneje, ko sem jo pomerila, sem vedela, da je ta noša več kot primerna za predstavitev Slovenije, v tako veliki državi kot je Kitajska. 23.7.2015 sem tako odpotovala na Kitajsko. Moje bivanje tam je potekalo 13 dni. Z besedami se ne da opisati vseh občutkov, ki sem jih v tistih dneh doživljala. 134 študentov ter študentk iz 94 držav in ene skupne sanje. Toliko različnih kultur, a vsi zbrani zaradi iste vizije. Dobrodošlice in sprejemi, ki smo ju doživljali v teh dneh, se ne da opisati. V prvih dneh smo večinoma potovali, si ogledovali razne znamenitosti in preprosto uživali v spoznavanju kitajske kulture. 30.7.2015 smo zvečer imeli prireditev, namenjeno samo nam, kjer smo se vsi predstavili v narodnih nošah. Bilo mi je v ponos nositi našo narodno nošo in tudi odzivi so bili odlični. V nedeljo 2. 8. pa sem jo oblekla še enkrat. Tokrat je potekala finalna oddaja tekmovanja, kjer je bila prisotna tudi Hunan TV, ki je celotno dogajanje snemala in na tej televizijski postaji bo celotna finalna oddaja, 27.8.2015 tudi predvajana. Celotna izkušnja je bila zelo zanimiva, ob tej priložnosti, pa bi se rada zahvalila Zavodu Ivana Cankarja Vrhnika za Cankarjeve spominke, in vsem, ki so kakorkoli pripomogli, da sem sploh dobila možnost podati se na Kitajsko kot predstavnica Slovenije, posebna zahvala pa gre gospe Emi Goričan za izposojo čudovite narodne noše, ge. Aniti Garafolj za avbo, s katero sem Slovenijo s ponosom predstavljala.

V torek, dan pred odhodom na Kitajsko, sem še prejela klic iz kitajske ambasade v Ljubljani,veselo novico, da sem prejela enoletno štipendijo za študij na 华中师范大学 (huazhong hifan daxue) Central China Normal University, v mestu Wuhan 武汉 . Moja pot se je tako komaj ačela in v pričakovanju, se bom prepustila sanjam in novim dogodkom, ki me čakajo na moji izbrani poti.
Sanela Kšela