Sončni februar je vabil v gozd, na zrak, ki je polnil pljuča z zagonom opraviti nekaj koristnega. Za okolje, za naravo, za človeka. Pa sem se po dolgih letih premišljevanja vendarle lotil občinske parcele v Peklu onkraj potoka, kjer je v davnih časih stal turistični objekt, na katerega nas danes spominja le še del krušljivega zidu. Na pričakovani lokaciji se je med kopanjem odprlo okno v gostinsko-turistično preteklost naše soteske, v čase pred komunalo in rednim odvozom odpadkov. Na plano so pokukale steklenice vseh vrst, razbiti kozarci, krožniki, vilice brez ročaja, ročaji brez rezil, pečica v kosih, sodi brez dna in kar je še dobrin, ki jih je imela za ponuditi civilizacija pred dobrimi štiridesetimi, petdesetimi leti. Na robu parkirišča je hitro zrasel kup bolj konkretnih odpadkov, drobiž pa bo zaenkrat počakal na bodoče generacije arheologov.
Dan pozneje sem se povzpel do Pristave, kjer sem pred nedavnim pod gozdno cesto opazil staro odrabljeno pnevmatiko večjih proporcev. V dolino je šla hitreje, kot sem jo uspel dohajati. Zatem sem preveril še strugo potoka pod zaselkom in ugotovil, da omenjena pnevmatika ni bila edino tovrstno seme v tem delu gozda. Našel sem jih še osem, resda manjših, kar je pač govorilo v prid tezi, da še niso imele časa zrasti. Iz podobnih razlogov je bil verjetno napol zakopan tudi pralni stroj pod sicer veličastnim Pristavskim slapom. Odstranitev slojev laporja me je pošteno namučilo, a se je zatem poplačalo med kotaljenjem plehovja po klancu navzdol. Užival sem najmanj toliko kot tisti, ki ga je zakotalil s ceste na Pristavo navzdol v grapo, v dar neznanim božanstvom iz globin. Spotoma sem naletel na še več ostalin civilizacije, smučarsko obutev, pa jopico, prerezane sode, zdrobljene lonce, obroč od kolesa … Našle pa so se tudi bolj sodobne reči, kot so alkatenske cevi.
Morebiti bomo morali nekoč opraviti javno razpravo in izvesti najmanj lokalni referendum glede izkoriščanja vodnih virov na način, da cevi prosto ležijo po strugah potokov, ki so naša skupna last. Aja, saj res, za to imamo zakone in pristojne inšpekcije! Kakorkoli že, do konca dne je ob cesti v Peklu zrasel še en nečeden kupček smeti. Vse skupaj je nato prijazno odpeljalo Komunalno podjetje Vrhnika, občina pa je na ta račun razdrla nekaj krepkih šal. Naj sklenem, da nas do »zero waste« stanja v naravi loči še kar nekaj dela, a vsekakor smo temu bliže kot kdajkoli v zgodovini. Velika večina odpadkov, ki jih še najdevam po borovniških gozdovih, je starih več kot trideset let. Zato, le pogumno naprej! 30. marca je medobčinska čistilna akcija, udeležite se je. Skupaj lahko naredimo ta svet lepši.
Dan pozneje sem se povzpel do Pristave, kjer sem pred nedavnim pod gozdno cesto opazil staro odrabljeno pnevmatiko večjih proporcev. V dolino je šla hitreje, kot sem jo uspel dohajati. Zatem sem preveril še strugo potoka pod zaselkom in ugotovil, da omenjena pnevmatika ni bila edino tovrstno seme v tem delu gozda. Našel sem jih še osem, resda manjših, kar je pač govorilo v prid tezi, da še niso imele časa zrasti. Iz podobnih razlogov je bil verjetno napol zakopan tudi pralni stroj pod sicer veličastnim Pristavskim slapom. Odstranitev slojev laporja me je pošteno namučilo, a se je zatem poplačalo med kotaljenjem plehovja po klancu navzdol. Užival sem najmanj toliko kot tisti, ki ga je zakotalil s ceste na Pristavo navzdol v grapo, v dar neznanim božanstvom iz globin. Spotoma sem naletel na še več ostalin civilizacije, smučarsko obutev, pa jopico, prerezane sode, zdrobljene lonce, obroč od kolesa … Našle pa so se tudi bolj sodobne reči, kot so alkatenske cevi.
Morebiti bomo morali nekoč opraviti javno razpravo in izvesti najmanj lokalni referendum glede izkoriščanja vodnih virov na način, da cevi prosto ležijo po strugah potokov, ki so naša skupna last. Aja, saj res, za to imamo zakone in pristojne inšpekcije! Kakorkoli že, do konca dne je ob cesti v Peklu zrasel še en nečeden kupček smeti. Vse skupaj je nato prijazno odpeljalo Komunalno podjetje Vrhnika, občina pa je na ta račun razdrla nekaj krepkih šal. Naj sklenem, da nas do »zero waste« stanja v naravi loči še kar nekaj dela, a vsekakor smo temu bliže kot kdajkoli v zgodovini. Velika večina odpadkov, ki jih še najdevam po borovniških gozdovih, je starih več kot trideset let. Zato, le pogumno naprej! 30. marca je medobčinska čistilna akcija, udeležite se je. Skupaj lahko naredimo ta svet lepši.
Damjan Debevec, foto: DD
