Ob pogledu na stavbo muzeja se ti zazdi, da stojiš pred pravkar pristalim vesoljskim plovilom. Ovalne oblike, srebrne svetleče barve in posebno oblikovani prostori praktično brez kotov in ravnih tal dajejo občutek izgube ravnotežja. Sprehod po razstavnih prostorih je v nas sprožil pravo poplavo navdušenja in občutka vrtoglavosti. Dobro, da smo imele s seboj pravo zdravilo za tovrstne zadeve. Herman Potočnik je bil zares pravi pionir na svojem področju. Bil je eden prvih, ki so iskali možnosti gibanja in bivanja v vesolju. Njegove ideje so s pridom uporabili snovalci satelitov in vesoljskih postaj. Davnega leta 1926 je predstavil svojo idejo geostacionarne vesoljske postaje, tako imenovanega bivalnega kolesa, ki pa kot tak ni ugledal luči sveta. V spomin na to izvirno iznajdbo je nastala zemeljska različica, ki v grobem upošteva oblike in razmerja, to je muzejska stavba kot taka.
Popotovanje po vesolju smo nadgradile z obiskom Poklicne gasilske enote Celje. Poleg zelo prijaznega sprejema, smo bile očarane nad posebnostjo te enote. Na travniku za gasilskim domom imajo namreč postavljen čisto pravi čebelnjak. Gre za leseno stavbo s 16 panji, v kateri je prostor za apiterapijo. Tako imajo gasilci na razpolago miren kotiček, kjer se ob poslušanju čebeljega šumenja in vdihavanju njihovega aerosola lahko sprostijo in obnovijo moči. Pridelek medu pa poskrbi še za zdravje in prijeten občutek v želodcu. Gasilke smo imele priložnost spoznati enega od dveh gasilskih psov, ki živita in delujeta s celjskimi gasilci. Poleg crkljanja z zaposlenimi, opravljata zelo pomembno delo – iskanje ponesrečencev, ki so ob nesrečah pogrešani. Enota se ponaša tudi s potapljaško enoto Tjulnji, unikatnim vozilom Argo, prikolico za množične nesreče, tovornjakom za ukrepanje v primeru prisotnosti nevarnih snovi ter številnimi drugimi vozili.
Da bi imel izlet kanček duhovne note, smo se sprehodile po prostorih Žičke kartuzije. Nekdaj veličastne stavbe, sedaj le stežka kljubujejo času. V 12. stoletju , ko je kartuzija nastala, pa temu ni bilo tako. Takrat je bila zlata doba evropskega redovništva. Za samostansko obzidje so se zatekali najuglednejši predstavniki takratne družbe. Iz Velike kartuzije v Franciji je takrat prišlo prvih 11 kartuzijanov in nekaj stavbarjev, ki so imeli nalogo postaviti in oživiti samostan. To je bil njihov prvi samostan v neromanski deželi in je deloval do 18. stoletja, ko ga je takratni cesar Jožef II. razpustil. Kartuzijani so s seboj prinesli duhovno podporo, znanje zapisano in prepisano v številne knjige, umetnost zeliščarstva, lončarstva in stavbarstva. Čeprav so živeli ločeno od ljudi, je bil njihov vpliv zelo velik.
Naše popotovanje se je zaključilo z obiskom Eko muzeju v Žalcu, kjer smo spoznavale zgodovino pridelave in predelave 'zelenega zlata'. Vstopile smo v razburljive čase vzpona hmeljarstva in uspešnih pivovarskih podvigov slavnega žalskega pivovarja Simona Kukca. Okuse lokalnega piva pa smo osebno stestirale pri prvi fontani piva na svetu – Fontani Zeleno zlato.
Hvala Alenki za izvrstno vodenje, Marti in Špeli za mirno roko na volanu, vsem ostalim udeleženkam pa za zaupanje in prijetno družbo.
Andreja Lenarčič, predsednica PGD Bevke
