Zakaj se ljudje tako bojimo smrti, s katero nam 'grozi' korona virus? Bojimo se ga zato, ker ga pravzaprav ni, ne moremo ga 'obvladati' na nam ustrezen način... na silo od zunaj in tako, da se nam ni treba spremeniti. Ta virus nima celic, nima metabolizma, ne prebavlja ničesar, ne diha, ne raste, se ne razmnožuje sam po sebi in se ne odziva na noben dražljaj. Kaj ni to znanstvena definicija mrtvega! Kar je ta zagonetni virus je informacija, ki jo ob stiku z živo celico prenese nanjo. Ko se le-ta množi, se informacija virusa množi z njo. Informacija... kako se dotikaš tega?

Vsakokrat znova me prevzame popolnost življenjske inteligence, ki jo na srečo človeška roka (ali pamet) ne more dotakniti, ne glede na to, kako globoko poseže vanj, kajti življenje je 'informacija'... je zven, je frekvenca, je vibracija, ki ima v sebi vgrajen uravnalni mehanizem samo ohranitve.... z drugimi besedami: življenja ni mogoče ubiti! 'Umre' lahko samo to, kar je že v izhodišču 'mrtvo'... če to kaj pove. Besedo mrtvo nadomestimo z 'materialno', težko in nizko vibracijo, ki je v obstoju zato, da nudi primemo okolje za utelešenje in razcvet zavesti. 'Umre' lahko torej le tisto, kar brez Zavesti ne more obstajati: telo mravlje, telo glive... nikakor pa ne umre Zavest. Vsaj ne v svetu narave, ki nima svoje volje. Kako pa je pri človeku?

Kaj se zgodi z zavestjo človeka, kadar se istoveti s svojo rečjo (telesom, družino, narodom, poklicem, človeškim znanjem, dosežki, zgodovino, imetjem...? Kadar se človek s svojo večno življenjsko silo izlije v začasen prostorsko-časovni vidik, zanj umre tudi Zavest ali morda točneje, sam sebi prekine dostop do Zavesti, ker se odloči za nekaj trenutnega in ne za trajnost! Zavest ni izničljiva... življenje je Življenje ravno zato, ker v sebi nima smrti. Življenje pa je tudi svoboda (beri ljubezen)! To mora dosledno spoštovati, saj bi drugače izgubilo Svojo neprekinjenost v trajanju. Človeku mora dovoljevati svobodno izbiro, četudi s tem ogroža samega Sebe! Človek (tragi-ironično) uporablja svobodo za uničenje življenja s tem, ko misli, da lahko stoji sam od sebe, neodvisen od življenja (beri tudi https://solahosta.com/2019/02/25/cas-duha-mora-priti/). Lepota tega je (če jo hočemo najti tudi v 'grdem'), da vsak to lahko počne samo zase, ne more v začasnost potegniti nikogar drugega brez njegove privolitve. 

Čas duha je tu! Virus, ki ga tako rekoč ni, lahko premagamo... recimo temu z dezinformacijo... torej z nepočetjem samih sebe! Tako, da se zaustavimo v istovetenju z minljivim in doumemo silovitost resnične moči osvobojenega človeškega bitja, ki kakor feniks prerojen poleti iz gomile lastnega pepela. Prenehati moramo polagati svoja življenja v roke stvarem, s človekom in njegovo pametjo na čelu! Ni ga cepiva na svetu, ki bi lahko premagal to okužbo človekovega prepričanja. Nobena maska, nobena izolacija, nobena stvarna zaščita nas ne reši pred njim, kajti virus je že v nas, v stvar ujeti misli, ki živi v trdnem prepričanju, da ga stvar lahko ubije (ali zdravi). Pomnimo... ni sveta stvari! S takim prepričanjem sami sebe postavimo v območje, kamor Življenje ne seže.

Sledi: 

Odpoved kot prag nove zavesti (2/7) - Dekontaminacija okužbe

Odpoved kot prag nove zavesti (3/7) - Učenje iz dogajanja

Odpoved kot prag nove zavesti (4/7) - Preobrazba identitete

Odpoved kot prag nove zavesti (5/7) – Univerzalni internet

Odpoved kot prag nove zavesti (6/7) - Premik zbirne točke zaznavanja

Odpoved kot prag nove zavesti (7/7) – Frekvenca živih