16. novembra smo se člani društva Nauportus viva odpravili na ekskurzijo in martinovat v
Posavje. Nabralo se nas je za cel avtobus – 45. Kot vedno sta potovanje organizirala naša
marljiva člana Polde in Jana Rus.
Pot nas je najprej vodila po jesensko obarvani Dolenjski: mimo Stične, Trebnjega, Otočca do
Krškega polja. Tu smo se najprej spomnili na stare Rimljane, ki so imeli na poti Emona –
Siscia v Drnovem pomembno postojanko Neviodunum. Od starih Rimljanov nam je misel
preskočila na jedrsko elektrarno Krško, katere silhueto smo občudovali, in od katere je v
veliki meri odvisen sodoben utrip življenja ne le Krškega, ampak tudi cele države. Pot nas je
potem pripeljala v samo Krško, kjer smo se spomnili na tri velike može, ki so povezani s tem
mestom na obeh straneh Save: na Adama Bohoriča, Jurija Dalmatina in Janeza Vajkarda
Valvasorja. Prvi nam je Slovencem v 16. stoletju dal prvo slovnico z ljubkim imenom Arcticae
Horulae - Zimske urice, drugi je naš narod s svojim prevodom Biblije že l. 1584 uvrstil med
kulturno najbolj razvite narode zahodnega sveta. Znameniti polihistor in pisec Slave
vojvodine Kranjske je prav tu v Krškem končal svojo življenjsko pot. Ob spominih na te
graditelje naše kulture smo skozi okno avtobusa občudovali lepo naravo in urejeno okolje
industrijsko in kmetijsko zelo razvite krške mestne občine.
Pot nas je nato vodila ob Savi navzgor do Brestanice. Tu smo si najprej »pripeli dušo« z
jutranjo kavo v gostilni olimpijca Primoža Kozmusa, nato pa smo si ogledali veličastno
baziliko Lurške Matere Božje. Razkazal nam jo je živahen in dovtipen župnik Tomaž, še bolj
pa nas je razveselila in nagovorila neogotska stavba arhitekta H. Pasherja iz začetka
prejšnjega stoletja, pa tudi čudovita barvna okna ter znamenita Pietà iz 15. stoletja.
Polni vtisov smo se zapeljali na bližnji grad Rajhenburg. Po tem gradu in muzeju, ki je v
njem, nas je vodila prijazna in izjemno zavzeta vodička Klavdija. Spoznali smo zgodovino
gradu, te priče pomembnih zgodovinskih dogodkov od 12. stoletja do današnjih dni: najprej
obdobje, ko so na njem skoraj 700 let živeli Rajhenberški gospodje, ki so gospodovali temu
območju in skrbeli za njegovo obrambo od 12. stoletja do 1881, ko so se vanj naselili trapisti.
Ti kontemplativni menihi so prinesli v te kraje velik duhovni, kulturni in gospodarski napredek
in razvoj.
Obdobje slavne zgodovine gradu so leta 1941 prekinili nacisti, ki so hoteli »to deželo narediti
spet nemško« in so zato trapiste pregnali in grad spremenili v zbirno taborišče za izgnane
Slovence iz brežiško-obsoteljskega območja. Tudi povojni čas gradu ni bil naklonjen:
komunistična oblast je imela v njem zapor za ženske. V njem je bila med drugimi zaprta tudi
borka za pravice žensk in obrobnih ter pisateljica Angela Vode.
Leta 1921 je krška občina grad s pomočjo sredstev evropske zveze zelo lepo obnovila in ga
namenila muzejski dejavnosti. V njem je razstavljenih veliko muzejskih zbirk. Med njimi
zbirka o rajhenburških vitezih, o slovenskih izgnancih med drugo svetovno vojno, o trapistih,
o povojnih kazenskih ustanovah (zaporih) na gradu, zbirka odličij Primoža Kozmosa ...
Ogled je trajal kaki dve uri in udeleženci smo pridno sledili zavzeti vodički.
Po ogledu gradu in muzejskih zbirk pa smo se odpravili zabavnejšemu delu našega
potovanja naproti. Avtobus nas je po ozki in ovinkasti poti pripeljal na vrh hribovja nad
Krškim, na južni strani Save, v vas Straža. Tu je vinogradnik in vinar Lojze Kerin naredil velik
sodoben vinograd s 30 000 trtami in zgradil veliko vinsko klet, ki jo je poimenoval Hiša
frankinje. V njej pridelano vino preša, pretaka, zori … in tudi prodaja. In od tega živi on in
njegova velika družina – ima kar šest otrok. V kleti sprejema tudi skupine za pokušino vin.
Sprejel nas je tako prisrčno, da smo se takoj počutili kot doma. Njegov gromki glas in smeh
nam je vedril obraze in polnil dušo z veseljem. Popeljal nas je v klet, kjer nam je natančno
razložil, kako se vino pridela, kako zori in tudi, kako se ga pije. Najprej smo videli impresivno
klet s trinajstimi ogromnimi cisternami, sledila je razlaga o tem, kako nastaja penina, potem
pa smo se posedli med hrastove sode, v katerih vino zori, gospodar pa nam je stregel z
različnimi vini. Kar pet svojih specialitet nam je dal pokusiti, zraven pa smo se gostili z
imenitnimi mesninami domače izdelave. Za boljše vzdušje je poskrbela še harmonika oz.
domače viže. Kar same so na usta prišle besede iz Slomškove pesmi: »Sladko vince piti to
me veseli, dobre volje biti svoje žive dni …«
Pri družini Kerin smo se res lepo počutili. Ob slovesu je nekdo rekel: »Vidiš, taki ljudje, kot je
tale Lojze, skrbijo za to, da gre država naprej in da imamo mi pokojnine!« Proti domu smo se
odpravili veseli in z občutkom, da smo bili pri dobrih in pridnih ljudeh.

Jože Kurinčič