Jesen, najlepši letni čas in pravi splet okoliščin - ta oktober! Četrti teden tega jesenskega meseca smo se odpravili na pohod; z nami so bili tudi vsi trije vodiči, Sonja in Milan, pripravila in vodila pa ga je Elica Brelih. Čeprav smo kmalu ugotovili, da smo na poti v celjsko smer, nam tokrat končnega cilja ni in ni predstavila. Zelo skrbno je izbirala izraze in pri tem pazila, da ni uporabila ključne besede, ki nam bi razkrila pohodniški cilj 22. oktobra. Ugibali smo, komentirali, se zabavali in nič pravega zadeli.
Ko smo gledali Celjski grad že z južne strani in izstopili iz avtobusa v Zagradu ter zakoračili v hrib v Pečovniku, smo se nemalo presenečeni znašli sredi gozda in pod gozdno potjo zagledali skromno zapuščeno hišo, v kateri je bivala Alma Maksimilijana Karlin, svetovljanka, popotnica, poliglotka, pisateljica, pesnica in zbirateljica. Poslušali smo: rodila se je 12. oktobra 1889 v Celju, kjer je končala osnovno šolo. Pozneje je v Gorici naredila državna izpita iz angleškega in francoskega jezika. Odšla je v London, delala in študirala jezike, naredila izpite iz osmih jezikov in se pred vojno umaknila v Skandinavijo. Po vrnitvi v Celje leta 1918 je ustanovila jezikovno šolo, a se je že leta 1919 odpravila na devet let dolgo potovanje okoli sveta.
Pot jo je vodila v Trst in nato iz Genove v Panamo, od tam v Peru in znova nazaj v Panamo. Nato se je usmerila v Združene države Amerike in od tam na Havaje, na Japonsko, Kitajsko, Tajvan, severni Borneo, Avstralijo in Novo Zelandijo. Najtežji del potovanja je bil od Avstralije do Burme, saj so bile ladijske zveze slabe, poleg tega je Alma zbolela. V Oceaniji se je srečala z ljudožerci in srečanje preživela. Po indonezijskih otokih in prek Indije je pripotovala v Kalkuto ter nato domov. Njeno potovanje ni potekalo gladko, mučile so jo tropske bolezni in pomanjkanje, zato se je morala večkrat ustaviti, s svojim pisalnim strojem, nepogrešljivo eriko, zaslužiti nekaj denarja in potovati dalje. Svojo doživetja na potovanju je prelila v številne romane in črtice. Napisala je 22 romanov, potopisov in zgodb, ki so bili natisnjeni v več izdajah in različnih prevodih; pisala je v nemškem jeziku. S svojim delom Laterna smrti je bila predlagana za Nobelovo nagrado. Med 2.svet. vojno je bila tudi v partizanih, po vojni ji oblasti niso bile posebej naklonjene. V zadnjih desetih letih pa je spomin na njeno veličino obeležen z zajetno monografijo »Alma Karlin, državljanka sveta«, z biografskim filmom »Samotno potovanje« in s sodobno stalno razstavo v Pokrajinskem muzeju v Celju.
Alma M. Karlin je svojo življenjsko pot sklenila 14. januarja 1950 v Pečovniku pri Celju. Pokopana pa je na Svetini - slikoviti, spomeniško zaščiteni hribovski vasici, ki leži na nadmorski višini 683 m. Med vaščani je bila priljubljena in prav oni so ji izpolnili željo in jo na poslednjo pot iz hiše v Pečovniku odnesli na pokopališče v Svetino.
Po tej poti je krenila tudi naša skupina v tihem premišljevanju o težkem življenju in o nedojemljivem pogumu te velike svetovljanke. V Svetino smo prišli po štirih urah hoje preko Tolstega vrha in obiskali njen grob; skromen je in vzdrževan. Vasica pa – kot bi ne bila s tega sveta! Spokojna in ožarjena z barvami jeseni! Turistično se razvija in večkrat je že dobila laskavi naziv najlepše slovenske vasi. Oko vsakega popotnika, in tudi naše, je pritegnil mogočen osmero kotni gotski zvonik romarske cerkve in v neposredni bližini še starejše cerkve sv.
Križa ter Almin planinski dom na hribu nad vasjo, ki so ga po 2.svet. vojni postavili štorski železarji, danes pa je postavljen nov sodobno opremljen Almin dom.
Zadovoljni, polni vtisov in ravno prav utrujeni smo se predali udobni vožnji z avtobusom proti domu.
V moje razmišljanje se mi je vpletel nedavni dogodek v antikvariatu, v katerem preživljam prosti čas in uživam v delu:
V vsakem antikvariatu je lepo in prijetno; knjige počivajo na policah in čakajo, da pride tisti nekdo, ki jih bo ljubeče vzel v roke in prebral njihovo vsebino.
Med obiskovalci ni gneče, pa vendar pridejo; v septembru letos je prišel mlad fant, bil je tujec - gradbeni delavec in je vprašal, če imamo knjigo Alme Karlin »Samotno potovanje«; v petih letih, kar je Antikvariat g. Cunjaka na Vrhniki, nismo imeli niti ene knjige A. Karlin! Ampak bo prišla, sem odgovorila. Iskalci morajo velikokrat vztrajno čakati, preden knjiga pride v antikvariat! - In prišla je že prve dni oktobra!
Kakšno veselje ob prevzemu – za oba, zame zadovoljstvo in za mladega gradbinca iskre v očeh! Prehitro se je poslovil, da bi ga povprašala kaj več! Zakaj jo je želel prebrati? Sama sem jo prebrala, preden sem mu jo izročila! Ga mika svet ali je nuja – s trebuhom za kruhom? Almino pisanje in njen mladi bralec in ta hoja z razmišljanjem o njeni življenjski in literarni poti! Kakšna povezava!
Fant je videl rožo čudotvorno, vzdramil se je in je šel na pot…, sem se spomnila Cankarjevega verza! To bo!
(Viri: Pot 2300 korakov, zloženka TD Štore,spletna stran o A.M.Karlin
"Skozi življenje gre sam in zapuščen, kdor vedno misli samo nase; kdor pa se zna ljubeče prilagajati in vse stvari srečno zasukati, kdor vedno ve, kje je treba priskočiti na pomoč, in se razdaja drugim, temu je življenje cvetoča livada in še po smrti ostanejo za njim sledovi njegovih del. "
Zapis: M. Rijavec
Foto: S. Zalar Bizjak, J. Miklavčič
