Ker so se starejši planinci malo ustrašili vremena in sobotnega dne, smo se mladinci odločili da se povzpnemo na zasneženi Ratitovec iz vasi Prtovč. Zjutraj smo zgodaj vstali in se z avtom odpravili proti Ratitovcu. Vozili smo se približno 1 uro. Vmes smo se ustavili v Škofji Loki, odrasli na kavi otroci pa na kakavu s smetano. Zelo hitro smo nadaljevali pot. V vasi Železniki smo zavili desno z glavne ceste na vijugasto makadamsko cesto. Nato smo le prišli do vasi Prtovč.

Parkirišče je že bilo polno avtov, pohodnikov ter turnih smučarjev. Ko smo prišli iz avta smo takoj začutili veter, ki se je z gornjo plastjo snega kar poigraval. Oblekli smo topla oblačila in se začeli počasi vzpenjati proti vrhu.

Klanec se je lepo počasi začel dvigovati, ko smo zavili na planinsko pot  je za kratek čas nudila zavetje pred vetrom. Čez čas nam je postalo vroče zaradi hoje, malo pa tudi zaradi sončnih žarkov, ki so na trenutke predrli visoko drevje. Ko smo prišli na ozko pot  je bilo na desni strani videti kar strmo, mi je kar malo vzelo dih. Na tabli ob poti smo opazili opozorilo na možnost snežnega plazu. Saj je na tem delu velika možnost plazov. Varno smo prečkali strmo pobočje. Malo višje  smo prvič začutili moč vetra. Nato smo kar na enkrat prišli iz gozda na veliko jaso z ne ravno lepim razgledom saj je postalo nebo sivo. Veter je vse bolj besnel. Nato smo hodili po zelo strmi poti, kjer sem se zelo bala, da mi ne spodrsne. Spet smo prišli v malo bolj zavetrno stran. Tedaj smo imeli samo še okoli pol urice do vrha. Ko smo prišli iz gozda ven nas je spet presenetil veter. Hitro in previdno smo se odpravili proti vrhu saj smo se hoteli odmakniti vetru.

In nato smo le prišli do velike koče. Notri smo si kupili čaj, sama pa sem si privoščila dober, velik flancat. Hotela sem kar ostati v koči, kjer je toplo, saj sem se bala strme poti nazaj.

Vendar sem se na poti nazaj zelo zabava s prijateljem Timom, ker sva skakala, drsala, padala na poti navzdol. Videla sem tudi turne smučarje kar je bilo zame prvič saj sem jih videla samo na posnetkih. Ampak zdaj sem jih lahko gledala na lastne oči, kako natančno in spretno vijugalo po ne dotaknjenem snegu. Meni se je zdela pot nazaj lažja, zabavnejša ter na splošno lepša, saj je na poti navzdol posijalo prelepo, toplo sonce. Videli smo tudi dva mlada turno deskarja. Nato smo prišli nazaj na parkirišče, se preoblekli ter naredili zadnje fotografije in se odpravili nazaj domov.

Ta pot je bila zame zelo adrenalinska zaradi prepadnih poti, plazov ter na splošno snega. Vendar sem zelo uživala in se počutila kot da hodim na zelo, zelo visoko goro. Ta izkušnja ni kot plezanje poleti, kjer mislijo, da je adrenalinsko, meni je že sam Ratitovec s samo 1670 m ostal nepozaben.

Besedilo: Maja Pišek, s poti z Boštjanom, Alenko, Timom in Markom Ravnikom ter z mojim očijem Alešem Piškom