Pot je prizadevne krajane sprva pripeljala do vrhniškega župana, ki je njihova prizadevanja podprl in projekt je pod nadzorom Zavoda za kulturno dediščino Slovenije stekel. »Najprej se bomo prijavili na razpis, ki nam lahko omogoči pridobitev sredstev za sakralne objekte.« Rečeno, storjeno! Prve aktivnosti za pridobitev dokumentov in soglasij so stekle in tako je bilo zadnje soglasje v sredini novembra že na mizi. » Zdaj pa lahko začnemo!« So si rekli in tako so v mrzlih decembrskih dneh nemudoma stekla dela, ki so iz neopazne in slabotne kapelice streljaj od Cankarjevega rojstnega kraja naredila pravo presenečenje, ki zdaj razveseli prav vsake oči, še posebej tiste, ki se ustavijo, se povzpnejo po kamnitih stopničkah in si kapelico dobro ogledajo. Med obnovo je kapelico ogrozil tudi žledolom, ki je takrat pustošil po pokrajinah Notranjske, a pridne roke krajanov so najhuje preprečile in poleg  del, ki so jih deloma opravili izbrani izvajalci in tudi krajani sami, projekt pripeljali do slavnostne otvoritve, ki je bila v zadnjih dneh letošnjega oktobra. » Poglej, poglej, koliko ljudi prihaja na otvoritev,« je bilo slišati med množico, ki pa se je še kar krepila. Kmalu je pred kapelico stopil tudi predsednik Krajevne skupnosti Verd; Tomaž Gorišek, ki je slavnostni del otvoritve tudi povezoval in poleg Antona Dobrovoljca-Mežnarjevega z Verda ter kaplana Golob Martina, ki sta opravila blagoslov, pred kapelico gostil tudi vrhniškega župana Stojana Jakina, ki je projekt dobrodušno pozdravil. Oglasili so se tudi vrhniški pritrkovalci-pinkači, ki so množici stopetdesetih ljudi pričarali pravo nepozabno doživetje. Po koncu slavnostnega dela je sledilo še nepozabno brbotanje divjačinskega golaža, katerega so skuhale pridne roke vrhniških lovcev. Tudi iz pečic gospodinj je zadišalo, saj so na mize na dvorišču enega izmed krajanov postavile številne dobrote, ki so poleg okrepčilnih pijač po brbončicah pobožale številne obiskovalce, ki so otvoritev izkoristili tudi za druženje in klepet s sokrajani, katerega dandanes v hitrem življenjskem tempu nismo več vajeni. »Veš, kapelica je bila postavljena ob petsto letnici Bistriške kartuzije in naj bi imela okoli 250-300 let «, zaslišim enega izmed obiskovalcev otvoritve. »Točnega datuma izgradnje sicer naj ne bi bilo «, mu doda sogovornik, »a naj bi po ustnem izročilu bila v njej  pušča v katero so ljudje dajali božji denar za prašiče in njihovo dobro vzrejo.« Pri sosednji mizi se starejša krajana pogovarjata o članku, ki je bil objavljen v Našem časopisu med obnovo kapelice in s ponosom dodata. »A vidiš, kaj bo lahko pisalo zdaj, ko je obnovljena «! Tudi sam se pridružim skupini  krajanov med pogovorom in s ponosom mi povedo, da je številna udeležba na otvoritvi pravzaprav le dober pokazatelj, da ljudje take projekte podpirajo in spoštujejo. »Povedo mi tudi, da je v oltarju črn marmor in da na razpelo ter podobo Jezusa Kristusa še čakajo, da pa je tik pred tem, da zapusti pridne roke restavratorja in pride na svoje mesto; torej v kapelico. »Veš, v kapelico smo vložili več kot štiristo ur prostovoljnega dela «, mi povedo krajani pri sosednji mizi a na koncu s ponosom zaključijo »ampak se je resnično izplačalo.« Tako je druženje ob toplem čaju ter prigrizku trajalo še dolgo v sobotni večer, kapelica pa bo zdaj še uspešneje kljubovala času in s ponosom kazala na narod, ki ni pozabil na kulturno dediščino in njene vrednote, ki so v današnjih časih vse prevečkrat pozabljene.

Besedilo Blaž Uršič, fotografije: Blaž Uršič in Barbara Zadravec