Prva postaja je bila v Postojni, kjer nam je g. Andrej Tratnik predstavil delovanje gasilsko-reševalnega centra. S kratko prezentacijo je prikazal vse faze njihovega delovanja, izgradnjo novega centra in njihove prostore. Ogledali smo si dežurno sobo, kjer mora biti vedno nekdo prisoten, njihove delavnice in na koncu še garažo s številnimi gasilskimi vozili.

Rdeča nit našega izleta so bile »ALEKSANDRINKE«. Iz Postojne smo pot nadaljevale proti Novi Gorici in se ustavile v kraju Prvačina, natančneje v hiši oziroma muzeju Aleksandrink. Vodička Jasna, ki nas je pričakala pred hišo in »Lojza« sta nas popeljali v čas, ko so iz teh krajev dekleta množično odhajala v Egipt, predvsem v Aleksandrijo in Kairo. Pri bogatih evropskih družinah so delale kot kuharice, sobarice, varuške, šivilje, guvernante in dojilje. Denar, ki so ga zaslužile, pa so pošiljale domov za preživetje družin, obnovo hiš, reševanje zemlje in kasneje tudi za šolanje otrok. Veliko njih se je tam poročilo, se upokojilo, nekaj pa se jih je tudi vrnilo domov. Ob začetku 2. svetovne vojne je bilo v Egiptu 7.000 Aleksandrink. V muzeju so shranjeni predmeti, ki so jih te žene prinašale domov, obleke in seveda slike, ki spominjajo na ta čas. V neposredni bližini je tudi cerkev sv. Andreja, ki jo je ga. Jasna prijazno odklenila in nam predstavila njeno zgodovino. Prvotna cerkev je bila zgrajena v 13. stoletju, v času turških vpadov pa je bila porušena. Današnja cerkev naj bi bila zgrajena v sredini 16. stoletja. Krasijo jo baročne umetnine (stropne freske, ki ponazarjajo kronanje vnebovzete Device Marije, sveto Cecilijo, orgle). Zelo zanimiv in lep pa je tudi ročno izrezljan križev pot, narejen leta 1918.

Po tem ogledu smo se odpeljale proti Solkanu, kjer smo se v gostilni in pizzeriji Zvezda odlično podprle.

Pot smo nadaljevale proti Novi Gorici. Vodička ga. Nika nam je razkazala Muzejsko zbirko Kolodvor. Razstava na dokumentarni način in s pomočjo fotografij, zastav, oblek, zemljevidov in dokumentov prikazuje usodo ljudi, ki so bili povezani s postavitvijo in spremembami državne meje med FLRJ (Federativna ljudska republika Jugoslavija), danes Republiko Slovenijo, in Republiko Italijo na območju med Sabatinom in Mirnom. Razstava govori o kulturnem šoku, ki so ga doživeli ljudje, ko je nova državna meja čez noč presekala njihova življenja, ločila družine in njihovo imetje in razdvojila prijatelje.

Preko tunela smo se peš odpravile še na Pristavo, kjer nam je voditeljica Nina v nekdanjih prostorih maloobmejnega prehoda prikazala razstavo z naslovom »NA ŠVERC«. Tu so razstavljeni predmeti, ki so jih v tistem času največ tihotapili oziroma švercali v obe smeri držav.

Čisto na koncu smo si ogledale še Muzejsko zbirko Miren, ki se nahaja v stavbi pokopališča na Mirnu od leta 2012, z naslovom »SPOMNI SE NAME«. Posvečena je vsem tistim, ki so v želji po boljšem življenju prav tu prečkali mejo. Tvegali so svojo svobodo in življenje.

Naš izlet se je z obiskom tega muzeja in pokopališča tudi končal. Vkrcale smo se v avtobus in se odpravile proti domu.

Zahvalile smo se Alenki za čudovito vodenje tega izleta in šoferju Luku za srečno in varno prevoženo pot.

                                                                                                                                           Alberta Marolt