Logo MojaObčina.si

Vrhnika

DANES
8°C
-1°C
JUTRI
7°C
-2°C
Deli

PO ŠAVRINKINIH POTEH

V sredini junija sem prejela sms sporočilo: ''Sem se potepala. Po nekaj letih spet v zaledju slovenske Istre-v Šavrinskih brdih. In ne moreš dojet, kakšna divjina le par kilometrov stran od ponorelih vic! Super destinacija za babje – gasilski izlet.Lp, Alenka'' Če povem po pravici, grem na primorski konec samo v poletnem času, pa še takrat nekam na obalo. Zato se mi je zdela ideja vredna izvedbe.

Pa smo šle. Zadnjo soboto v oktobru. Na izlet bevških gasilk. Po šavrinkinih poteh. Lahko rečem, da je mogoče tretjina udeleženk vedela, kaj sploh pomeni beseda: šavrinka. Danes to vemo vse. Šavrinke so bila primorska dekleta in žene, ki so za boren zaslužek hodile po jajca na hrvaško in jih nosila prodajat v Trst. Nekateri so jih imenovali kar 'jajčarice'. Na pot so se odpravile navadno enkrat tedensko. Od doma so proti kmetijam, ki so želele prodati jajca odhajale okrog 3. ure zjutraj. Pozno popoldan so se otovorjene s svežo robo vrnile domov in po krajšem počitku pot nadaljevale proti Trstu. Zgodaj zjutraj naslednjega dne so svoje blago ponujale na tržnici, po  ulicah ali pa ga dostavile stalnim strankam. Kljub temu, da so domov prinesle nekaj zelo potrebnega denarja ali drugih dobrin, so bile pri možeh in duhovščini slabo zapisane. Zaradi svoje odsotnosti namreč niso izpolnjevale družinskih in zakonskih obveznosti, ki bi jih po takratnih merilih morale. Zato so bile deležne marsikatere hude besede in očitka. Pa vendar se niso dale. Bile so trdne, močne in odločne, da svoje delo peljejo naprej. Zaradi njih so obstale vasi, ki so bile zaradi revščine zapisane propadu. Vaščanom, ki so bili odrezani od ostalega sveta, so prinašale sveže novice o dogajanju drugje, o novih izumih, o drugačnem načinu življenja in razmišljanja, kot so ga bili vajeni. Vse skupaj pa se je s prihodom zavezniške vojske, ki je ločila Trst od istrskega zaledja počasi končalo. Nekatere najbolj vztrajne so prodajo jajc zamenjale za kontrabant, le da je bila prodaja tokrat v obratni smeri. V Trstu so kupovale npr. kavbojke in jih nosile prodajat v Istro. Potovstvo je za nekatere ženske postalo način življenja.

Zelo zanimiv oris lika šavrinke nam je nazorno predstavila naša vodička Alenka Keršmanc, ko smo stale na obzidju poleg gradu Socerb. Uživale smo v lepem jesenskem razgledu na Miljski zaliv, Trst in okoliške kraje ter v mislih podoživljale življenje jajčaric. Samo burja nas je lahko pregnala iz kraja, kjer se vidno polje konča s stikom neba in morja. Socerb smo dokončno zapustile šele po ogledu edine podzemne cerkve v Sloveniji. Legenda o jami pravi, da je v njej kot puščavnik dve leti prebival mladi sveti Socerb potem ko je prestopil v krščansko vero.

Naša druga postojanka je bila Cerkev svete Trojice v Hrastovljah. Za naše pojme majhna cerkev, je obdana z obzidjem, ki jo je ščitilo pred napadi raznih vojska. Oba sta zgrajena na živi skali in sploh nimata temeljev. V tem se zelo razlikujeta od nam domačega marostarskega načina gradnje, ki zaradi mokrega terena zahteva pilotiranje. Znamenita freska ' Mrtvaški ples' iz leta 1490 nas je spomnila, da gremo vsi proti istemu cilju – življenje na zemlji se za reveža in bogataša zaključi enako – s smrtjo.

V vasi Kubed smo si privoščile razgled iz visokega obzidja. Posebno doživetje pa je bil obisk majhne vasice Abitanti. Nekdaj zelo živahna vas je po zadnji vojni začela izgubljati vaščane in je bila do pred enim desetletjem zapisana propadu. Takrat se je v porušeno in kot v pravljici Trnjulčica zaraščeno vas vrnil potomec prvega prebivalca Abitantov – g. Gracian Perič s svojo družino. Na noge so zopet postavili nekdaj veliko domačijo Grondali. Z veliko ljubezni in trdega dela jim je uspelo ohraniti in razmnožiti posebno sorto avtohtonega abitantskega refoška. Lotili so se tudi vzreje tipičnega istrskega goveda boškarin. Gasilke smo poleg toplega sprejema na kmetiji, nepričakovano doživele tudi srečanje z ljubitelji starih Tomosovih motorjev, ki so se v skupinah vozili po okoliških krajih ravno na dan našega izleta.

Zadnji del naše poti je bil namenjen preizkušanju lokalnih kulinaričnih dobrot in pred odhodom domov še obisku tamkajšnjih gasilcev. Obiskale smo Javni zavod Gasilsko brigado Koper, ki kot poklicna gasilska enota VII. kategorije zagotavlja javno gasilsko službo na območju Mestne občine Koper, pogodbeno pa tudi v občinah Izola, Piran in Ankaran. Ogledale smo si njihove prostore, se seznanile z naravo dela, spoznale nekaj najbolj zahtevnih intervencij na katerih so posredovali in seveda natančno preverile, če so njihova vozila ustrezno opremljena in urejena.  Ker se je vse bleščalo od čistoče, je bilo naše prvo vprašanje, če so ves dan čistili samo zato, ker so vedeli, da prihajamo. Pa so nas podučili, da je pri njih sobota dan za temeljito pranje vseh vozil, opreme in garaže. Bil je zelo prijeten in poučen obisk, za kar se v imenu vseh gasilk prav lepo zahvaljujem ekipi dežurne izmene, ki nas je sprejela.

Naše potepanje za en dan se je zaključilo z nočjo. Na poti domov so se že začele oblikovati ideje za naš naslednji - pomladanski izlet. Kam se bomo odpravile, pa še ne povemo.

 

Andreja Lenarčič, predsednica PGD Bevke

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!