Miligoj Dominko je del svojega polno ustvarjalnega življenja preživel v Švici, kjer je spoznal nova likovna obzorja. Z družino se je leta 1984 preselil na Vrhniko in nadaljeval svoje raznoliko in plodno slikarsko dejavnost ter prekmalu umrl leta 2010. V tem obdobju je razstavljal zelo malo, vendar pa so njegova dela bila zelo opažena in trdno zasidrana v sodobni slovenski umetnosti. Tako da njegova najboljša dela hranijo tako domače, kot tuje galerije in kulturni hrami. Ob tem pa je potrebno še posebno poudariti in se spomniti na veliko razstavo in predstavitvijo knjige Prešernovega Krsta pri Savici, kjer so vse številne ilustracije delo prav »našega« Milogoja Dominka. To se je dogodilo pred poldrugim desetletjem in prav tedaj je tudi Galerija Cankarjevega doma dobila novo bolj sodobno prenovo. Dvorana pa je bila resnično nabito polna, s prisotnostjo takratnih vladnih veljakov.

Idejo o spominski razstavi ob 80. letnici slikarjevega rojstva je dalo Muzejsko društvo Vrhnika in tako izpeljalo resnično velik projekt. Zato je na uvodu odprtja razstave prva spregovorila predsednica društva Marija Oblak Čarni in poudarila: »O pripravi spominske razstave smo v društvu razpravljali že ob njegovi smrti leta 2010. Glede na potrebne priprave pa smo sklenili, da bomo z njo počastili 80. obletnico slikarjevega rojstva. Nalogo sta prevzela člana društva Mira Rančov, umetnostna zgodovinarka in Pavle Mrak, slikarjev prijatelj in poznavalec njegovega umetniškega opusa.«

Nato pa je slikarja in grafika osvetlila v strokovni luči še Vrhničanom poznana umetnostna kritičarka Polona Škodič ter med resnično zanimivim pripovedovanjem še posebej poudarila: »V izjemno razgibanem umetniškem delu Milogoja Dominka so se zvrstila številna obdobja in ciklusi, v značilnem slogu od zmerne modernistične figuralike do historičnega ekspresionizma, kar pa je gotovo preskopa oznaka za celoten opus. Z enako veščo mojstrsko roko je do potankosti obvladoval risbo, različne grafične tehnike, olje na platno, gvaš, kolaž, ilustracijo ali katerokoli drugo tehniko slikanja. Kot neizčrpni temi sta ga vedno privlačili človeška figura in nasploh tudi figura konja. Obe imata kot študiji in stalnici v njegovem opusu pomembno mesto. Bil je virtuozen risar in nemiren kolorist svojske občutljivosti. Dotaknile so se ga, tako rekoč klasične in aktualne umetniške smeri, znotraj katerih je izživel in izslikal svoje vsebine, a se črpanje znanja iz te bogate zakladnice še zdaleč ni zaključilo. V slikarjeva dela je vtkan spomin, ki se pne in prepleta v velikem kulturno zgodovinskem loku od reminiscene antične umetnosti, pa vse do elementov realizma, baroka, manierizma, nadrealizma, post modernizma in najsodobnejših likovnih prijemov. Dominko ostaja eden najbolj temperamentnih, vsebinsko in barvno prepoznavnih slikarjev v tokovih sodobne umetnosti. Bogato motiviko je zajemal iz sveta narave, iz morskih globin (ribe, ladje, pristanišče, šopki iz školjk), življenja, religije (Pieta, Križani), spominov in doživetij, ki jih je pretvarjal v svojstven, metaforično in simbolno prežet likovni rokopis. Bil je vedno na poti odkrivanja neznanih, zanimivih likovnih razsežnosti, kajti zanj je bila umetnost večna ideja in gibalo. S pretanjenim oblikovanjem slehernega detajla, kot tudi celote je dosegel spontano prehajanje ostrine v mehkobo, liričnosti v dramatičnost, impresije v ekspresijo in slednjič v abstrakcijo. Vedno ga je zanimal človek, njegova bit, njegov duhovni svet in položaj v okolju, kar se v delih odraža kot močna refleksija preteklosti in sedanjosti.

V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je nastopilo obdobje, ko se je začel približevati fantastičnim variacijam na baročne teme. Pojavljati se je začela impozantna oltarna arhitektura z dinamičnimi fragmenti posameznih podob in kipečih figuralnih kompozicij. Iz globin so začela vstajati magična mesta. Zdi se, kot bi slikar v jeziku lastne mitologije odstiral segmente davnine in list za listom prodiral v zapise spominov knjige življenja sveta.

Tudi dela iz zadnjega ustvarjalnega obdobja so stkana z vso slikarsko občutljivostjo, v slogu ekspresivnega podajanja snovi, kjer likovno dinamiko sestavlja s figurami, oblikami, znamenji, znaki, grafizmi, zapisi, letrizmi... V tem obdobju je vse bolj prisotna človeška podoba, bodisi zabrisana, lebdeča ali v fragmetih izginjajoča.

Dominko je v svoji domišljijski širini postregel z ikonografsko zapletenimi vsebinami, ki jih je treba šele odkrivati in spoznavati. Zato njegovih del ni moč zaobjeti z enim samim pogledom. Treba jih je podoživeti v njihovi bogati pripovednosti. Njegovo slikarstvo je ponotranjeno, brezčasno in vsekakor takšno, da se nas bo na tej, prvi spominski razstavi lahko močno dotaknilo.«

Zbrane je nagovoril tudi direktor Zavoda Ivan Cankar Vrhnika Boštjan Koprivec ter se vsem avtorjem in soavtorjem spominske razstave javno zahvalil. Še posebno pa je izpostavil: »Največja zahvala pa gre osebama, ki sta omogočili in dovolili razstavo vrhunskih umetnikovih del ter s tem omogočili vpogled v srce svojega očeta slikarja Milogoja Dominka, to sta hčerki Mirjam in Milojka Dominko.« S tem zaključkom pa je bila razstava tudi uradno odprta. Na ogled bo do 9. decembra in je vsekakor zelo vredna ogleda, saj je izbor slik resnično odprto srce Dominka, njegove velike raznovrstne slikarske umetnosti in njegove izpovedi duše v različnih obdobjih življenja tako v Švici kot na »naši« Vrhniki.

Slikar Dominko je imel zelo rad tudi glasbo. Zato se je v spominu nanj pridružila tudi glasbena skupina Hic et nunc in zaigrala dve svoji priredbi. V sestavi so bili: kitarist Bernard Kogovšek, fagonist Vrhničan Jure Mesec, pianistka Polona Janežič in Milogojev prijatelj in sosed kitarist Tomi Popit.

Simon Seljak