Večer je bil pravzaprav nekakšna kombinacija petja in predavanja. Kunaverjeva je skupaj z občinstvom prepevala ljudske pesmi, obenem pa je za skoraj vsako pripravila tudi uvod – zavit v ljudsko zgodbico. Kot je dejala, ni ljudske pesmi ali pripovedke, ki v sebi ne bi skrivala vsaj del resnice, mogoče celo nauka.
Slovenija je po njenem mnenju izredno bogata z ljudskim izročilom, a nanj vse prevečkrat pozabimo. »Z velikimi tujci se ne moremo kosati z gospodarstvom, industrijo in podobnimi stvarmi, lahko pa se z narodnim izročilom. Tega imamo na pretek.« Po njenem bi ga bilo potrebno zaviti v turistični celofan in tržiti, posledično pa bi se dvignila tudi samozavest naroda.
Številne ljudske pesmi in zgodbe so zapisane, nekatere so že pozabljene, nekatere pa še čakajo na entuzijaste, da jih prenesejo na papir. Zato je apelirala na zbrane, naj tudi sami poskušajo zapisati kakšno izročilo, kajti po njenem mnenju, lovimo zadnji vlak, saj starejših ljudi, ki izročila še poznajo, počasi ne bo več.

Gašper Tominc, foto: GT