Vrhnika, 23. september – V okviru Dnevov evropske kulturne dediščine je v Cankarjevem domu na Vrhniki zaživela razstava čipk, ki jo je ob odprtju pospremil bogat kulturni program.

V mali dvorani je na ogled več deset panojev s čipkami, ki so nastale na punkljih članic sekcije Punkeljc iz Borovnice, otroške klekljarske skupine Sončki iz Borovnice, Univerze za tretje življenjsko obdobje, klekljarske skupine KUD Stara Vrhnika, klekljaric KUD Kosec, skupine iz Verda, skupine KUD DG ter pri izbirnem predmetu klekljanje na OŠ AMS. Vsaka skupina se predstavlja z izbranimi deli, ki odsevajo motivno pestrost in zahtevnostno bogastvo čipk.

Poseben del razstave je posvečen Julki Fortuna, eni tistih Slovenk, ki je v času, ko je čipkarstvu že grozil zaton, vztrajno širila klekljarsko obrt – tudi na vrhniškem koncu. Danes je klekljanje priljubljeno tako med mladimi kot med starejšimi. Vezni člen med Julko Fortuno in mlajšimi generacijami je bila Katarina Kobal, ki je pred desetletji na Cankarjevi šoli vodila klekljarski krožek. Danes njeno delo v okviru izbirnega predmeta nadaljuje Nina Gantar.

»Po spletu okoliščin sem zašla v čipkarsko šolo,« se spominja Katarina, ki je leta 1982 kot učiteljica začela znanje klekljanja predajati tudi učencem. »Zanimanje je bilo zelo veliko. A največja zasluga, da se je klekljanje tako dobro prijelo, gre prav Julki Fortuni, saj je šoli kupila več klekljarskih kompletov. Večkrat se nam je pridružila pri krožku, pri čemer mi je ostalo v spominu, da je med klekljanjem običajno pela ali recitirala katero od svojih pesmi.« Danes je klekljanje razširjeno na obeh vrhniških šolah, kleklja se po številnih domovih. Čipka znova pridobiva na veljavi, Slovenci pa jo vse pogosteje dojemamo kot enega svojih prepoznavnih motivov.

Tatjana Oblak Milčinski, vodja Cankarjevega doma in po izobrazbi magistrica etnologije, je pojasnila, da prva omemba čipke sega v 17. stoletje, o njej pa je pisal že Valvasor. Najstarejša ohranjena čipka je prav tista, ki so jo našli v njegovi grobnici. »Verjetno je bila del obleke ali pregrinjala, ki so ga položili v njegov grob ob smrti leta 1693,« je dodala. Dvesto let pozneje so v rudarski Idriji ustanovili čipkarsko šolo, ki deluje še danes. Čipka je bila skozi čas simbol prestiža in rahločutne dovršenosti. Postala je sestavni del slovenske oblačilne kulture – spremljala je človeka od zibelke do groba – ter s tem tudi del narodne noše. Danes doživlja pravo renesanso motivov, tehničnih pristopov in namembnosti, saj že dolgo ni več omejena le na oblačilno kulturo. Postala je del slovenske identitete, ki si je pot utrla celo v vesolje. »V vesolje je bila kot umetnina s planeta Zemlje poslana na enem od raketnih poletov iz ZDA pred tremi leti,« je pojasnila Tatjana.

Odprtje razstave »Čipke včeraj in danes« je bilo kot preplet niti v čipki. Na velikem odru so se menjavale generacije: od osnovnošolcev (Gledališki klub OŠ IC pod vodstvom Jureta Zoriča in Špele Petrovič ter citrarka Manca Bogataj) do upokojencev (pevski zbor DU Vrhnika pod vodstvom Majde Smrke). Obiskovalci so bili popeljani skozi zgodovino čipke, ob tem pa so lahko na videoprojekciji v živo spremljali, kako nastaja čipka na punklju ene od klekljaric.

Razstava bo odprta do 16. oktobra. »Na ogled so čudovite stvaritve. Avtorice si lahko štejejo v ponos, da ohranjajo to tradicijo,« je na odprtju dejala Fani Al-Mansour, predsednica Društva upokojencev Vrhnika, ki je pri razstavi tudi sodelovalo. »Tankočutne stvaritve vas bodo zagotovo navdušile – in nemara se boste tudi vi odločili pridružiti kateri od skupin.«

Gašper Tominc

Foto: Gašper Tominc