Predstavili so se učenci POŠ Drenov Grič, otroci, ki obiskujejo Pravljično skupino ter številni krajani in krajanke, ki s svojimi spretnimi rokami ustvarjajo uporabne predmete in prava umetniška dela. Obiskovalci razstave so si lahko ogledali slike, gobeline, kvačkane izdelke, maskote iz pene, lesene uporabne izdelke, igrače iz blaga, voščilnice, nakit ter podobno. Na razstavi je bilo tudi tokrat nekaj starih predmetov še iz časov naših dedkov in babic, nekateri so v uporabi še danes.
Oba dneva smo organizirali tudi ustvarjalno delavnico, v kateri smo se preizkusili, kako nastajajo nekatera ročna dela.
Razstava in folklorno plesna prireditev skrivata veliko priprav in mnogo pridnih rok. Zahvaljujemo se vsem, ki ste karkoli doprinesli, da je dogodek uspel.
Pravijo, da je ta svet lep, če nekomu nekaj daš. Nekateri so darovali svoje izdelke, tako smo zbrali nekaj sredstev, ki smo jih darovali družini v stiski.
Dvodnevno razstavo smo letos zaključili na prav poseben način. Pripravili smo zabavno popoldne z glasbo in plesom, kakršnega pri nas že dolgo ni bilo. Pred nabito polno dvorano so se na odru predstavili ansambel Presenečenje, godalni kvartet GŠ Ljubljana Vič-Rudnik ter po dolgih 20 letih del folklorne skupine KUD Drenov Grič – Lesno Brdo. Obiskovalce je razgrel že ansambel Presenečenje, ki je z zvoki slovenske narodno-zabavne glasbe začel prireditev. Ansambel sestavlja 7 članov, glasbenikov in pevcev, v večini samoukov,….Člani so Jože Ogorevc, Miran in Irena Kržmanc, Stane Zalaznik, Janez Trček, Franc Lukan in Andrej Kos. Nadaljevali so mladi glasbeniki v sestavi Rebeka Kotar, Klara Jelovšek, Jošt Pekolj in Ema Krečič s Slovenija, od kod lepote tvoje, potem pa je sledilo presenečenje popoldneva, na oder so stopili domači folkloristi, ki so se posebej za to priložnost zbrali skupaj po dolgih dvajsetih letih. Kaj so povedali o sebi, si lahko preberete v spodnjem sestavku.
»Folklorna skupina KUD Drenov Grič – Lesno Brdo je s svojim delovanjem začela davnega leta 1982, ko nas je učiteljica, gospa Tonka Permoser Žvab, zbrala okoli sebe, nekateri takrat še niti v šolo nismo hodili in z vajami raznih otroških iger, enostavnih plesov in izštevank smo začeli spoznavati slovensko ljudsko izročilo in običaje. Kaj kmalu je učiteljica ugotovila, da smo sposobni še veliko več in preusmerili smo se na učenjem plesov s področja Bele Krajine. Sprva so bili to enostavnejši plesi, potem pa smo hitro obvladali cel splet belokranjskih plesov. Tedensko smo se srečevali v dvorani gasilskega doma in pridno vadili. Marsikomu še danes v glavi odmeva znana Hruške, jabuke, slive,…, ko sliši za folkloro. Začeli so se tudi prvi nastopi. Dobili smo prave belokranjske narodne noše, ki jih je posebej za nas sešila šivilja v Horjulu.
Nastopi so se vrstili drug za drugim, bili smo redni gostje prireditev v domačem kraju, okoliških vaseh, po vsej občini, na matični šoli Log-Dragomer, redni obiskovalci Doma za ostarele na Vrhniki, kjer so nas vedno z navdušenjem sprejeli. Naša mentorica je ob peti obletnici, v sezoni 1987/88 za Naš časopis zapisala: Folklorna skupina je bila v letošnji sezoni precej zaželjena, saj so sledili nastopi eden za drugim. Včasih še obleke ni bilo moč oprati in zlikati pravočasno.
Naš največji uspeh je bila zagotovo uvrstitev na Republiško srečanje folklornih skupin Slovenije, ki se je odvijalo na velikem odru ljubljanskega Cankarjevega doma. Izbrani smo bili med 104 skupinami širom Slovenije, izbrali so nas osem. Naš nastop je bil nekaj posebnega, prikazali smo običaj jurjevanja, naš Zeleni Jurij je navdušil tudi takrat največjega strokovnjaka na področju folklornih dejavnosti, gospoda Mirka Ramovša.
Folkloristi smo rastli in ker se je oblikovala nova skupina mlajših otrok, so le ti prevzeli belokranjske plese, mi pa smo se lotili gorenjskih. Nadaljevali smo z nastopi, v tistem času so nam gorenjske narodne noše prijazno posojali v Ligojni, naša želja, da bi dobili svoje, je takrat ostala neuslišana. Ob deseti obletnici delovanja smo prav v tej dvorani, v tem domu, pripravili celovečerno prireditev, kjer sta se takrat predstavili obe skupini, belokranjska in gorenjska. Nabito polna dvorana takrat prenovljenega gasilskega doma je bila navdušena nad programom in sceno, ki smo jo za to priložnost posebej temeljito oblikovali.

Kmalu zatem so nas enega za drugim poti šolanja zanesle v belo Ljubljano in še kam drugam in vedno težje smo našli skupni termin za vaje, zato smo se v sezoni 1992/93 razšli. Nekaj časa je delovala še mlajša skupina folkloristov.
Danes je torej posebna priložnost. Neponovljiva. V preteklem tednu se nas je nekaj bivših folkloristov po dolgih 20 letih ponovno zbralo. Ko je zaigrala glasba, so noge same poskočile in zdelo se je, kot da ni minilo toliko let in smo še pred kratkim plesali in peli na domačem odru.«
Folkloristi so pripravili krajši splet gorenjskih plesov in venček narodnih, ki so ga zapeli in zaigrali Gusty, Barbara, Uroš, Sebastjan in Alenka. Pri plesu in petju so se jim pridružili še Katja, Borut, Dragica in Vanja. Na harmoniki jih je spremljal Matic. Tokrat se jim je uresničila tudi njihova neuslišana želja izpred 20 let, prvič so nastopili v nošah, ki so bile takrat zašite prav za njihovo skupino. Ker noše niso popolne, so jim tudi tokrat manjkajoče dele posodili folkloristi v Ligojni, za kar se jim še posebej lepo zahvaljujemo. Prostovoljni prispevki zabavnega popoldneva bodo namenjeni ravno dokupu manjkajočih delov.
Kot so sami povedali, so se v pripravah na dogodek imenitno zabavali, do solz nasmejali in se predvsem lepo imeli. To se je videlo tudi v njihovem nastopu. In verjetno jih nismo videli zadnjič.
Sledil je pravi mali koncert ansambla Presenečenje, na odru so se jim pridružili še folkloristi, ki so zaplesali ob zvokih njihove glasbe in petja. Prireditev se je raztegnila pozno v večer. Ob koncu je Bernarda Novak, ki je povezovala program, prireditev zaključila z željo, da se ob glasbi in plesu kmalu spet snidemo.
Zapisala Barbara Sigulin