Dolga je vrsta sveta,

ki čaka, da bo odšla.

Pomlad se ljubi z dnem

in sence čakajo jesen.

Vse te čaka, vse te lovi

ko pa vstaneš, že te ni.

Hrabro si delal,

lenaril kot zver...

A mirno te prime,

… vzame za zmer.

Nič te ne vpraša,

nič ji ni mar -

- če bil si kravatar

ali farški cmar,

če bila si ljubeča,

če v cvet ti šla  je sreča.

Včasih  je kazen,

včasih radost.

Vzame ti pelin,

pozabi skrivnost.

Vse ti vzame,

vse čutne omame...

Čaka te zadnja osama,

ko odpre se ti jama.

Marko Močnik