Logo MojaObčina.si
JUTRI
19°C
7°C
SOB.
23°C
7°C
Oceni objavo

Vztrajnost in potrpežljivost, sta ključ do uspeha

Sredi oktobra se bo, če bo vse potekalo po načrtih, začela nova sezona svetovnega pokala v alpskem smučanju. Tudi tokrat bomo na tekmah po snežnih strminah stiskali pesti za Štefana Hadalina, 25. letnega Vrhničana, ki nas je v minulih sezonah že razveseljeval z vrhunskimi rezultati. Z njim smo se pogovarjali ravno v času, ko se je vrnil iz priprav na švicarskem ledeniku in še pred zadnjimi testi opreme za sezono, ki bo vsekakor drugačna. V bistvu smo ga tako neobremenjenega ujeli ob pravem času, kajti ko bo sezona v teku zaradi natrpanega urnika in obveznosti, takšen pogovor ne bi bil mogoč. Letos poleti se je veliko pripravljal na Vrhniki, srečevali smo ga na planini, kakor tudi na atletskem stadionu kjer je krepil svojo telesno pripravljenost. Med sproščenim pogovorom ob skodelici kave v Mantovi je razkril svoje načrte in tudi kako je zadovoljen z delom v zadnjih letih.

 

Kaj vas motivira, zakaj ste pripravljeni vložiti toliko dela, truda v to? Vse skupaj verjetno ni prav enostavno?

Ja res je, ni enostavno. Naprej me vleče višji cilj, ki sem si ga postavil v moji karieri športnika. Od zmeraj sem si želel, da postanem olimpijski prvak. Že v osnovni šoli sem imel vizijo in željo. Nisem skrival, da si to želim. A na tej poti vrhunskega športnika je cel kup motečih vplivov, ki te odvračajo od tega končnega cilja. Zato je težko slediti temu. A kasneje v srednji šoli se mi je ta želja še okrepila, ko sem za svoj vložen trud dobil nekaj v zameno in se mi je vse skupaj začelo obrestovati. V nižjih, otroških kategorijah je bilo včasih res težko vztrajati. Drug tekmovalec enake starosti ima lahko 20 kilogramov več pa te premaga, drug je bolj močan in razvit, spet drugi ima 20 dni več na snegu, pa te lahko premaga. V mladinski konkurenci pa se začnejo stvari postavljati na svoje mesto in se karte premešajo. Takrat se šele vidi kdo je resnično predan športu in gre v to na vse ali nič. Na žalost je v vrhunskem športu danes vse tako radikalno, da moraš tam pri 16. ali 17. letih povsem omejiti svoje življenje na šport, če želiš uspeti. A to je le uvod v pravo smučanje, ki se začne tam pri 18. letih in naprej. Pri tej starosti se začne sejati sito, ki preseje tiste, ki ostanejo. To obdobje traja tja do 22. leta starosti. Če si v tem obdobju, torej pri 21-22. letih utirjen v pravi smeri, se da kaj narediti iz kariere, v nasprotnem primeru je zelo težko. 

 

Kakšen je vaš  dan, ko ni smučarske sezone?

Nekoliko bolj neobremenjeno in sproščeno, lahko si vzamem več časa za prijatelje in družino, kar je super. Konkretno zdaj, sredi septembra imam le še en mesec do prve tekme, tako da sedaj pazim, da dobim dovolj počitka in da je čim manj stresa. Sicer pa že maja dobim urnik mojega trenerja kjer vse zelo natančno piše kako naj bi izgledal moj program treningov. Letos sem zaradi korone začel delati s kondicijskim trenerjem že malo prej, natančneje sredi aprila. Najprej sem delal na daljavo, potem ko so se odprli fitnesi pa sva začela delati skupaj s trenerjem. Vse je zelo natančno določeno na ciklična obdobja, da se pravilno stopnjuje pripravljenost. Skozi sezono tekmovanj pa potem skušaš vse skupaj vzdrževati. To je sicer precej težko ker sezona traja pol leta. Je pa sezona pred nami specifična saj bomo imeli februarja prihodnje leto svetovno prvenstvo in zato bom skušal formo čim bolje tempirati na to obdobje. 

 

Verjetno tekmovalec sam vsega tega ne zmore urejati, je za to potrebna ekipa?

Seveda, en sam tega ne zmore. Potrebuješ pravo ekipo, trenerja, serviserja, kondicijskega trenerja, psihologa, ki vedo kaj delajo. Vse to potrebuješ zato, da te znajo usmerjati. Morda nekoliko umiriti, ko želiš preveč ali ti pomagati, ko se stvari ne izidejo in ti pomagajo, da se tudi psihično dvigneš. 

 

Za vami je že velik del poletnih priprav na snegu. Argentino ste letos zamenjali za avstrijske in švicarske ledenike. Kako je šlo?

Dobro, lahko sem zadovoljen. Vse skupaj je primerljivo z lanskoletnimi pripravami. Za mano je 23 dni v Saas Feeju, kjer smo trenirali avgusta, junija pa štirje dnevi na avstrijskem ledeniku Moelltal. Konec septembra me čaka še en teden priprav v Švici in nato še nekaj krajših treningov po 4 dni, kjer bo že šlo za fine nastavitve pred prvo tekmo v Soeldnu, ki bo 17. oktobra. Bolj ko se bližamo prvim tekmam, bolj skušamo temu prilagoditi treninge. Na dan opravimo manj voženj, bolj pa se posvetimo nastavitvam opreme. Vozimo na daljših progah, da čim bolj ponazorimo tekmovalni dan, čeprav je to zelo težko zagotoviti. Žal ni takšnih smučišč na ledenikih kjer lahko postaviš progo, ki ima 55 veleslalomskih vrat, ker so smučarske proge krajše. Ob tem ne smemo zanemariti tudi psihološkega treninga. Kakšen dan simuliramo tekmo, zjutraj se pripravimo kot za tekmovanje, se dalj časa ogrevamo in na polno odpeljemo le dve ali tri vožnje. Vse skupaj pa seveda podredimo temu, da med vožnjo pokažemo svoj maksimum in ne delamo napak. Včasih pa v ekipi še nekoliko dvignemo napetost s kakšno interno stavo. Seveda ne gre za denar ampak za kakšno malenkost, kot je recimo kozarec čokoladnega namaza, ali pa pica. Treningi slaloma so nekoliko drugačni, predvsem so časovno prilagojeni prvim tekmam, ki pa se začnejo kasneje. Torej za mano je obdobje, ko smo delali več na veleslalomu, za slalom pa me še čaka veliko testiranja in treninga tehnike, ker začnemo z njim čez mesec dni.

 

Omenjali ste nastavitve in trening tehnike. Kaj konkretno to pomeni? Se lahko še kaj novega naučite ali znate že vse?

Znam dovolj, da lahko smučam z najboljšimi, ampak to, da se ne morem naučiti nečesa novega ne drži. V vsakem športu je tako in smučanje ni izjema. Vsak šport je vedno deležen nekega napredka. Če ne napreduješ ti, napreduje konkurenca. Seveda smo skupaj s trenerji pozorni na te spremembe, opazujemo kaj dela konkurenca. A meni najljubša metoda je, da si poiščem tekmeca, ki mi je podoben po telesni konstituciji ali gibanju in skušam na njem poiskati tiste drobne malenkosti, ki ga delajo boljšega. Sam sem precej velik za ta šport (187 cm) in zato recimo nima smisla, da skušam posnemati tehniko Marcela Hirscherja, ki je od mene manjši za 15 centimetrov. Torej z marsičem si lahko pomagaš, ko opazuješ najboljše na svetu, predvsem pa moraš delati na sebi. Poiskati svoje pomanjkljivosti in jih odpravljati, da napreduješ. Pri tem uporabljam vsa razpoložljiva sredstva, od video analiz do psihologa, trenerja in ne nazadnje serviserja in sotekmovalca, ki predstavlja motivacijo in konkurenco, da se potem lahko sestavi vse kamenčke v tem mozaiku. 

 

Kje je v vašem primeru največ prostora za napredovanje?

Lahko rečem, da imam precej rezerve na več različnih področjih. Od fizične priprave naprej, ki sem jo povsem spremenil. Z novim trenerjem sva pred tremi leti povsem na novo zastavila delo in napredek je izjemen. Gre za to, da sva začela povsem na novo z delom od pete do glave. Najprej sva uredila 'temelje' mojega telesa, da sem se začel dobro počutiti, da sem uredil prehrano in da sem se zavedal kdaj in koliko moram trenirati, da me ni zaneslo v 'pretreniranost.' To je kronična 'bolezen' mladih športnikov 21 stoletja, cel sistem je tako naravnan, da te sili, da treniraš čim več, da boš čim boljši. Pa ni vedno tako. Na koncu je pomembno, da znaš na tekmi unovčiti tisto kar si natreniral. To je tako kot, da bi si v puško natlačil naboje in čakal, da boš ustrelil v tarčo, potem pa bi se ti na tekmi zataknil 'petelin'. Meni se je ta sprememba treninga obrestovala, saj sem štartal od začetka in prišel do prvih velikih uspehov odkar sodelujem s trenerjem Janijem Grilom, ki živi v Polhovem Gradcu. Manj sem utrujen, manj imam poškodb in boljši občutek na smučeh. Počutim se bolj lahkotnega v lastnem telesu. S kondicijskim trenerjem sva si zadala cilje za olimpijsko obdobje in gledava sproti kaj se še lahko izboljša. Iz leta v leto imam boljši občutek, pa tudi rezultati meritev, ki jih opravljamo, kažejo, da nekaj delam prav. Sedaj sem v marsičem za 20 do 30 odstotkov boljši kar je enormno. Vem pa tudi, da to še ni končna postaja in da zmorem še več. Rezervo imam tako pri sebi kot pri materialu. Zadnje dve leti ugotavljam kako je vsaka malenkost pri opremi pomembna. Od smučarskega čevlja, kjer iščem najboljše nastavitve zame glede nagiba, notranjega vložka, trdote plastike in podobno. Moji čevlji so pravzaprav enaki, kot jih lahko kupiš v trgovini, razlika je le, da so potem prilagojeni in pobrušeni v notranjem delu tako, da se povsem prilegajo mojim kostem v stopalu in gležnju. Ker se mora povsem prilegati nogi zaradi občutkov med smučanjem, imam za eno številko manjše smučarske čevlje. A ker so prilagojeni moji nogi, lahko v njih brez težav treniram in tekmujem. Glede izbire smuči pa nam proizvajalec da na razpolago različne modele, trdote, geometrije in različne namestitve vezi. Navzven seveda izgledajo vse enako. 

 

Ali je razlika kako nastavite smuči za tekmo v Kranjski Gori in recimo v Kietzbuehelu?

V bistvu gre boj za nastavitev glede na to kakšen sneg imamo. Ni vseeno ali tekmujemo na spomladanskem snegu, ki je bolj grob ali zimskem, ki je bolj agresiven. Čeprav nam vse proge preparirajo in v bistvu smučamo kot po ledu, podlago zelo razlikujemo med sabo. Tudi nadmorska višin močno vpliva na to po kakšni podlagi se vozimo in kako je treba pripraviti smuči. Predvsem je pomembno, da se na smučeh in v čevljih počutiš maksimalno sproščeno in 100 odstotno zaupaš materialu in samo greš. Moja naloga je da pridem čim prej od štarta do cilja, to ej vse! Če začutiš, da že pri tretjih vratih nekaj ne gre tako kot bi moralo in se moraš s tem borit, porabljaš energijo, da to ukrotiš. To ni dobro. To je tako kot takrat, ko se z avtom zapelješ po zasneženi cesti z dobrimi gumami ali pa s slabimi gumami. Če veš da so slabe, boš ves v krču, začel te bo bolet hrbet, če pa so dobre in gumam zaupaš, se sprostiš in lahko voziš hitro a tudi varno. 

 

Torej ni ničesar prepuščeno naključju, vse je natančno načrtovano?

Tako ja, urnik je določen in ve se kdaj je treba kaj narediti. Sam imam cel kup dnevnikov, nekaj si zapisujem v razpredelnice na računalnik nekaj pa v rokovnik. Pomemben del je tudi psihični trening. Glava je v vrhunskem športu zelo pomembna. Za to, da lahko pred tekmo v mislih prevozimo celo progo treniram že poleti, ko smučamo na ledenikih. Veliko pa treniram tudi doma v sobi. Vzamem si 10 minut, prižgem posnetek kakšne tekme na youtube kanalu in si predstavljam kako vozim, zraven pa slišim navijače, kako drsijo smuči in podobno. Določim si deset parametrov, na primer, kakšno je vreme, kakšno štartno številko imam, kakšen trening je za mano kako je potekalo ogrevanje, kakšen občutek imam na smučeh. Ob tem sem pozoren tudi na moje čustvene in telesne reakcije in jih skušam sprejeti in obvladovati. Na podlagi tega in zapiskov v dnevniku, se s treningom vizualizacije pripravim na dejansko stanje na pravi tekmi. Ko čakaš na štart je težko ostati maksimalno zbran in prepričan vase, saj je en kup nekih vsiljenih misli, ki te odmikajo stran. Zato je trening glave tako pomemben, saj se s tem, ko stokrat ponoviš eno in isto stvar izuriš  in si bolj pripravljen za tekmo. 

 

Kaj pričakujete od nove sezone?

Zagotovo bo treba biti zelo prilagodljiv zaradi vseh ukrepov, saj bo vse zelo drugače kot smo bili vajeni do sedaj. Načeloma bo sezona potekala normalno s tem, da Amerike ne bo. Zavedam se, da bomo morali biti zelo previdni tudi zaradi okužb. Veliko potujemo, prihajamo v različne hotele in apartmaje, na sedežnici lahko marsikaj pobereš, treba bo paziti, ko bomo v stiku z ostalimi tekmovalci.

 

Še za konec ena takšno zelo osebno vprašanje, kako se počutite n Vrhniki?

Meni je super tu saj lahko dobro treniram. Blizu imam Planino kjer lahko delam tudi intervalne treninge, lahko kolesarim z gorskim kolesom in treniram reakcije v  različnih situacijah. Pa tudi do Ljubljane ni daleč, ko moram na treninge. Ljudje so prijazni marsikdo me pozna že od prej, z zadnjimi uspehi pa je tega malo več. To, da bi kdo v trgovini gledal v košarico ali sem kupil navadne ali pa sladkane kosmiče se še ne dogaja (smeh). Ko srečam katero od vzgojiteljic ali učiteljic tudi kaj poklepetamo. Veseli me, ko vidim toliko mladih na igrišču, od košarkarjev, do nogometašev, rokometašic, atletike. Super je, da se mladi ukvarjajo s športom.

 

Glede na to, da ste na svoji športni poti zelo uspešni, lahko podate kak nasvet tem mladim športnikom?

Rekel bi jim, da naj predvsem uživajo v športu in v tem kar delajo. Naj poskusijo čim več različnih športov. Predvsem pa naj ne obupajo, če jim na primer pri 15. letih kaj ne gre. Treba je iti korak po korak, nič se ne da prehiteti in napredek terja tudi svoj čas. Potem pa tako ali tako vidiš kam te pripelje življenje in kaj te zares veseli. Naj poskusijo kakšno stvar več in se potem pri 17. ali 18. letih utirijo in specializirajo v športu, ki jim je všeč. Vztrajnost in potrpežljivost sta dve vrlini v življenju brez katerih ne gre. Pa ne samo v športu! Kdor ima to, so mu vse stvari v življenju dosegljive, ker ne obupa, ko je težko. Nič te ne ustavi, ker se vedno premikaš naprej. Treba si je pustiti brezčasnost, da te jutrišnji dan ne omejuje. S tem imamo vsi težave. Vključno z mano, ker smo tako vzgojeni že od šole naprej. Moraš se zavedati, da ni treba biti do jutri najboljši na svetu. Treba je le sledit svoji poti, biti vztrajen in ne prelagati na jutri kar lahko narediš danes. Za uspeh rabiš postopnost in čas. Od sebe lahko zahtevaš le toliko kolikor si sposoben v tem trenutku. Zakaj bi si pri 14. letih delal pritisk in si uničeval življenje in svobodo. Noben uspeh ne pride čez noč. 

 

Besedilo in foto: Peter Kavčič, Marc Amman

 

Oglejte si tudi