Kakšni občutki so vas prevevali, ko ste prejeli prvi pozitiven izvid v vašem domu? Namreč stanovalce ste testirali prej že večkrat, a izvid ni bil nikoli pozitiven.

Že od prvega dne pojava virusa in epidemije smo v domu naredili vse, kar so narekovale smernice zdravstvene stroke, da bi preprečili vdor virusa v dom. Zavedamo se, da so naši stanovalci izjemno ranljiva skupina. Dolgo smo zdržali brez okužbe, vendar pa se je v jesenskem času v lokalnem okolju in na ravni celotne države povečalo število okuženih in vsak dan smo živeli v strahu, kdaj se bo virus pojavil tudi pri nas. Vse je bilo samo vprašanje časa. Ko smo prejeli prve pozitivne izvide, se v glavi zgodi vihar in pojavi se nešteto vprašanj, na katere ni odgovora: kdaj, zakaj, kje, kako … vendar tisti trenutek ni časa za iskanje odgovorov, ampak za takojšnje ukrepanje. Že ves čas se zavedamo, da bijemo bitko z nevidnim sovražnikom in številnimi neznankami.

Po prvi okužbi je vse skupaj steklo zelo hitro: sledile so nove in nove okužbe. Zelo hitro jih je bilo preveč za vaše prostore.

Po prvih treh okužbah, ki so se zgodile posamično v treh nadstropjih, smo se odločili in testirali vse stanovalce in vse zaposlene, tudi če niso kazali simptomov. Zgodilo se je ravno to, česar si nismo želeli in najmanj pričakovali oziroma smo se ves čas od pojava virusa najbolj bali, in to je asimptomatskih zaposlenih ali stanovalcev, ki ne kažejo znakov okužbe, virus pa se širi. V domu smo imeli že ves čas pripravljeno sivo cono, ki je bila namenjena stanovalcem s sumom na okužbo ali pa za namestitev stanovalcev ob sprejemu. Zaradi pojava okužbe smo jo nemudoma spremenili v rdečo cono. Ob testiranju vseh stanovalcev pa se je izkazalo, da je okuženih 16 stanovalcev, in naša domska rdeča cona ni zadostovala za namestitev vseh. Ker edino umik okuženih stanovalcev daje možnost, da preprečiš ali zmanjšaš nadaljnje širjenje okužbe, smo že v prvem valu iskali možnosti za namestitev okuženih stanovalcev, saj moramo domovi zagotavljati belo, sivo in rdečo cono, česar pa v našem domu žal nismo mogli narediti. Ne gre samo za prostor, gre tudi za zagotavljanje čistih in nečistih poti, filtrov in drugih zahtev, ki jih narekuje zdravstvena stroka. Domovi nismo grajeni po standardih bolnišnic in naši prostori ne dajejo možnosti, da bi se lahko organizirali na način, kot ga narekuje zdravstvena stroka ob pojavu tako močnega in neznanega virusa.

Nekateri menijo, da so razmere v telovadnici Partizan neustrezne za vaše stanovalce in da bi jih morali preseliti v hotel.

V prvem valu smo vsi domovi pripravljali krizne načrte ob morebitnem vdoru virusa v dom in iskali najbolj primerne rešitve, ki bi dajale možnost izvajanja vseh ukrepov ob pojavu okužbe. Takoj smo se povezali z županom in civilno zaščito in v lokalnem okolju iskali možnosti lokacije za namestitev obolelih stanovalcev z okužbo. Pretehtali smo možnosti namestitve v Hotelu Mantova in Hotelu Bistra in ugotovili, da prostorsko in tehnično ni možno zagotoviti ustrezne namestitve. To pomeni čisti vhod in nečisti izhod, ustrezno dvigalo za transport nepokretnih stanovalcev, ustrezno opremo prostora (bolniške postelje, klicni sistem …). V aprilu smo nato razmišljali, da selimo zdrave stanovalce v Hotel Bistra, da v domu zagotovimo prostore za rdečo cono. To so epidemiologi odsvetovali, saj pri tem virusu ne veš, ali je stanovalec zdrav ali morebiti okužen, ker je, kot se je izkazalo pri našem testiranju vseh stanovalcev, brez simptomov ali pa se ti pokažejo 12. ali celo 14. dan. Nato smo iskali prostor, ki bo omogočal čiste in nečiste poti in zagotavljal ustrezno oskrbo našim stanovalcem. V prvem valu smo se najprej dogovorili, da bi ob okužbi uredili prostore v Osnovni šoli Antona Martina Slomška, in sicer v času zaprtja šol. Ko so se ukrepi že v prvem valu sprostili, smo nato skupaj z županom Danielom Cukjatijem iskali drugo možnost, in sicer smo se dogovorili za namestitev v telovadnici Partizan, ki jo upravlja Zavod Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem Vrhnika. Vse predloge namestitev so si ogledali imenovani koordinatorji s strani Ministrstva za zdravje in podali mnenje o ustreznosti prostorov. Prostor v telovadnici omogoča do 40 namestitev naših stanovalcev in z manjšimi posegi in pregradami smo lahko nekako zagotovili izvajanje dela in skrbi za naše stanovalce, kot jih narekujejo smernice zdravstvene stroke pri zagotavljanju ustrezne rdeče cone. V domu smo dodatno zagotovili bolniške postelje, pregrade in drugo opremo, ki jo potrebujejo tako stanovalci kot tudi zaposleni za svoje delo.

Kako poteka oskrba vaših stanovalcev v telovadnici Partizan. Obiski tam verjetno niso dovoljeni?

Kljub temu, da smo že od pomladi imeli v kriznem načrtu rdečo cono v telovadnici Partizan, je bil dan, ko je dejansko prišlo do selitve stanovalcev, za nas eden najtežjih, zase lahko rečem, eden najtežjih v življenju. Ko se ob odločitvi bojuješ z razumom in srcem, je to eden najtežjih trenutkov. Dokler se dejansko ne zgodi, ne moreš razumeti, kaj taka okužba in vse dejavnosti dejansko pomenijo za naše stanovalce, zaposlene in svojce. Zagotovo pa vem, da smo in delamo vse, da svojim stanovalcem zagotovimo najboljšo oskrbo, tako v Partizanu kot tudi tistim v domu. V Partizanu za naše stanovalce skrbijo naši zaposleni, ki jih poznajo. Dnevno v rdečo cono, tako v Partizanu kot tudi v domu, prihaja zdravnik iz Zdravstvenega doma Vrhnika. V primeru poslabšanja zdravstvenega stanja pa so naši stanovalci napoteni v bolnišnico. Poleg opreme, ki jo potrebujejo stanovalci za bivanje in zdravstveno nego in oskrbo, vedno poskrbimo še za kakšno presenečenje, stiki s svojci so omogočeni preko video klicev in telefona. Stanovalcem smo zagotovili tudi kotiček, kjer si ob gledanju televizije krajšajo čas in se lahko družijo. S pregradami med posteljami smo zagotovili zasebnost stanovalcu in hkrati omogočili zaposlenim, da imajo ves čas pregled in nadzor nad zdravstvenim stanjem stanovalca. Svojcem omogočimo obisk, če to želijo, in jim zagotovimo tudi vso zaščitno opremo.

Razmišljalo se je tudi o selitvi stanovalcev v športno dvorano OŠ Ivana Cankarja.

Ob prvem pojavu večjega števila okuženih stanovalcev, ki pred testiranjem niso imeli nikakršnih simptomov okužbe, smo se bali, da bi ob naslednjem testiranju bila številka še višja in zmogljivosti v Partizanu ne bi omogočale namestitve vseh, zato smo iskali rešitve v bližnji dvorani OŠ Ivana Cankarja, ki je lokacijsko v neposredni bližini. Ob vsem tem pa seveda ne gre samo za namestitev. Ob okužbi je namreč treba zagotoviti tudi ločene ekipe zaposlenih, ki delajo samo v rdeči ali pa samo v sivi coni, ker je to eden od ukrepov za preprečitev širjenja okužbe. Že pred selitvijo v Partizan smo ob ponovnem testiranju zaposlenih ostali kar brez 14 zaposlenih, predvsem zdravstvenih delavcev, pomoči dodatnega kadra pa v tistem tednu še nismo imeli in je za vse nas to predstavljalo izjemno težek položaj.

Bali ste se, da bi se virus pojavil tudi na oddelku za demenco, kar se je nato zgodilo v začetku decembra. Verjetno je to bilo neizogibno?

Ves čas smo se bali za vse stanovalce, pri stanovalcih z demenco pa gre poleg tega še za posebnost, saj gre v večini za pokretne stanovalce, ki se med seboj družijo, jih ne moreš osamiti in je tako prenos okužbe toliko večji. Žal se nam je to zgodilo in čeprav smo prvo stanovalko takoj preselili v rdečo cono, se je prenos okužbe že zgodil. Takoj smo v domu aktivirali rdečo cono v pritličju, stanovalce preselili in jih pogosteje testirali, čeprav niso kazali nobenih simptomov. Pri nekaterih stanovalcih se simptomi pokažejo šele po desetih dneh, pri nekaterih tudi kasneje ali pa sploh ne. Ravno to je tista največja težava pri virusu, ker ga prej enostavno ne moreš odkriti in tako ne moreš prej niti ukrepati. Tudi v tej rdeči coni skrbijo za njih zaposlene, ki so že prej delale na tej enoti, vendar je za njih prepoznavnost in stik še toliko težji, saj so zaposleni v vsej osebni varovalni opremi in stanovalci slišijo samo glas.

Med okuženimi so oziroma so bili tudi vaši zaposleni, zato ste se in se še soočate s pomanjkanjem kadra. Vam je kdo priskočil na pomoč od zunaj? Kaj pa država?

Ob prvih testiranjih smo ostali brez zaposlenih, ki so zaradi okužbe morali ostati doma, večinoma zdravstveni kader. Še najbolj pa se je primanjkljaj kadra v našem primeru kazal na področju zagotavljanja diplomiranih medicinskih sester in vodje zdravstvene nege, ki so v primerih okužbe edine kompetentne in strokovno usposobljene za izvajanje določenih postopkov zdravstvene nege in oskrbe. Ob okužbi sta bili tako v domu samo dve diplomirani medicinski sestri, ki sta prav tako zboleli, in tu je bila naša stiska največja. Z izjemno angažiranostjo nekaterih zdravstvenih delavcev, naše domske zdravnice in ostalih zaposlenih iz drugih služb smo uspeli zdržati in prebroditi čas do prve kadrovske pomoči. Dejansko smo v prvih dneh, ko je bilo treba vzpostaviti zunanjo rdečo cono, organizirati vso logistiko, zagotoviti dovolj kadra za oskrbo naših stanovalcev, vsi skupaj stopili in dali vse od sebe, da so zadeve stekle. Prvo pomoč dveh diplomiranih medicinskih sester smo prejeli 23. 11. 2020, in sicer eno našo bivšo sodelavko iz ZD Sevnica in eno diplomirano medicinsko sestro iz ZD Vrhnika. V tistem tednu nam je pomoč diplomirane medicinske sestre ponudil tudi dr. Rus iz Studia R d. o. o., in sicer takoj za dlje časa. Kasneje so nam na pomoč priskočili tudi trije zaposleni iz Ciriusa Vipava in nekaj študentov medicine ter prostovoljec, ki nam že ves čas pomaga pri transportu materiala in prehrane v telovadnico Partizan. Pri vzpostavitvi rdeče cone v Partizanu so nam pomagali pripadniki Civilne zaščite Vrhnika in prostovoljci Rdečega križa ter Zavod Ivana Cankarja za kulturo, šport in turizem Vrhnika. V manj kot 24 urah smo vzpostavili rdečo cono in preselili prve stanovalce. Ob vsem tem pa imamo zaradi selitev in preventivnih ukrepov veliko dela s temeljitim čiščenjem in razkuževanjem in nam pomoč prostovoljcev v takih primerih izjemno veliko pomeni in pomaga. Trenutno nam s kadrovsko prerazporeditvijo pomaga ZD Vrhnika s tremi diplomiranimi sestrami in ena diplomirana sestra je še vedno pri nas iz Studia R d.o.o.. Prav tako kot pomoč v takih razmerah razumemo tudi razumevanje tako naših stanovalcev, ki so izjemno potrpežljivi in razumevajoči, kot tudi svojcev in drugih, ki nam s svojimi različnimi sporočili stojijo ob strani in nas razumejo ter podpirajo v tem boju z nevidnim sovražnikom. V tem času smo prejeli za svoje stanovalce in zaposlene tudi številne donacije in majhne pozornosti, ki nam veliko pomenijo in dajo vedeti, da v tem boju nismo sami. Vsekakor se bomo ob koncu celotne situacije spomnili prav vseh in se jim še posebej zahvalili.

Kaj pa država?
Že v prvem valu smo direktorji in Skupnost socialnih zavodov Slovenije glasno in ves čas opozarjali, da smo domovi izjemno ranljivi v primeru okužbe in nimamo ustreznih ne prostorskih in ne kadrovskih pogojev za preprečevanje tako vdora kot tudi širjenja okužbe. Država na področju skrbi za starejše v zadnjih dvajsetih letih ni izvedla ustreznih rešitev, predvsem na področju skrbi za starejše, ki potrebujejo več zdravstvene nege in oskrbe, torej ni zagotovila mreže negovalnih bolnišnic. Tako smo se domovi znašli v situaciji, ko smo pod pritiski stisk svojcev in starostnikov, ki niso bili več zmožni samostojnega življenja doma, zagotavljali namestitev za starejše, ki potrebujejo najzahtevnejšo zdravstveno nego in oskrbo. V večini domov je takih stanovalcev približno dve tretjini.

Ministrstvo za zdravje že leta ni zagotovilo zadostne mreže negovalnih bolnišnic in smo se tako domovi spreminjali v negovalne bolnišnice, in sicer tako z nižjim in neustreznim kadrovskim normativom na področju zdravstvene nege in oskrbe kot tudi z izjemno nizkim financiranjem storitev iz zdravstvene blagajne. Ob izbruhu epidemije pa se tako od domov, ki so v prvi vrsti ustanovljeni za izvajanje socialnovarstvenih storitev, in nas direktorjev ter zaposlenih zahteva in pričakuje izvajanje vseh storitev po protokolih zdravstvene stroke ob izbruhu nalezljivih bolezni. Verjamem, da smo vsi domovi ravnali odgovorno in v okviru vseh svojih zmožnosti in še več, da bi preprečili vdor virusa oziroma ga ob vdoru zajezili. Žal se v tako kratkem času ne da popraviti vsega zamujenega iz preteklih let.

Kaj bi ob koncu sporočili svojcem in nenazadnje vašim stanovalcem, ki berejo ta intervju? Prazniki so pred vrati.

Decembrski čas smo v našem domu vedno praznovali z različnimi dogodki in dejavnostmi svojih stanovalcev. Tudi letos se bomo kljub okužbi potrudili in poskušali pričarati nekaj prazničnega vzdušja za svoje stanovalce, seveda vse skladno s preventivnimi ukrepi in protokoli. Obiskal nas je že prvi decembrski mož in verjamem, da nas obišče še kdo. Zavedamo pa se, da vsem nam največ pomeni srečanje s svojimi najbližjimi, pa čeprav je to skozi okno in samo za kratek čas. Tako smo začeli postopoma izvajati kratke obiske svojcev in si želimo, da bi se v teh decembrskih dneh vsaj enkrat srečali s svojimi najbližjimi. Življenje ubere svojo pot, piše svojo zgodbo in na to žal nimamo vpliva. Ob vsem tem smo iz dneva v dan veseli, ko se nazaj v naš dom vrnejo stanovalci, ki so preboleli okužbo, in iz dneva v dan se spomnimo tudi vseh tistih stanovalcev, ki so žal bitko z virusom izgubili.

Vsem našim stanovalcem se zahvaljujem za izjemno razumevanje, strpnost, iskrenost, modre besede in potrpežljivost ob vseh ukrepih, ki smo jih izvajali že vse od začetka epidemije in tudi zdaj ob okužbi. Prav tako se zahvaljujem zaposlenim, ki s svojim delom in srčnostjo dnevno skrbijo za naše stanovalce in se borijo iz dneva v dan, ter vsem svojcem, prijateljem in posameznikom, organizacijam, ki nas spodbujajo, razumejo in pomagajo, da čim prej ustavimo okužbo ter se čim prej vrnemo v lepše in mirnejše čase.

V prihajajočih božičnih in novoletnih praznikih želim vsem nam predvsem osebne sreče in topline svojih bližnjih, prijateljev in znancev ter razumevanja drug drugega. Upam in si želim, da nam novo leto prinese pozitivne spremembe in da ostanemo zdravi, saj je to največja vrednota. Z upanjem na bolje in uresničitev svojih želja pričakajmo novo leto.

Gašper Tominc