Če je koga skrbelo, da bo »imel u Bohinj dež ta mvade«, je bila tokrat skrb odveč, saj se je po deževni noči naredil res prekrasen sončen dan.

Najprej smo se ustavili v Mošnjah, na ekološki kmetiji  Pri Rešu, kjer so bili najdeni arheološki ostanki vile rustike in kjer nas je pričakala prijazna lastnica Darja Kürner. Da je bila pri njih še pred 2. svetovno vojno zelo velika kmetija, je povedala. Potem pa so jo zmanjševale izplačane dote, veliko zemlje pa so kasneje zgubili še zaradi avtoceste. Do pozne starosti je kmetijo obdeloval njen oče, ko ni več šlo, je zemljo dal v najem, dediščino pa presenetljivo uredil tako, da je Darja dobila zemljo, brat pa poslopja. Imela je zelo dobro službo, bila je profesorica športne vzgoje, a potem je na lepem zbolela za krvnim rakom. Po zahtevnem zdravljenju je bila popolnoma izčrpana, s strogo dieto in prav nobena  hrana v trgovinah ni bila primerna zanjo. Takrat je prišla samoumevno odločitev, pridelati ekološko hrano na svoji zemlji. A ni bilo kaj v roke vzeti, strojev ni bilo, traktorja še danes nimajo. Kljub temu so začeli in z iznajdljivostjo in vztrajnostjo je šlo, čeprav so se sosedje posmehovali.

Posvetili so se rastlinski pridelavi, najprej zase in kasneje viške tudi za prodajo, na oddaljeni njivi pa žal tudi za krajo.

Danes sejejo predvsem konopljo in stara žita, kot so pira, proso, lan, ajda. Pa tudi nekatere zelenjadnice, kot je fižol ter razna zelišča. Imajo registrirano dopolnilno dejavnost, zato vse to predelajo v gotove izdelke (kaše, moke, čaje,olje, mešanice za zajtrk,..) in vse to prodajo preko spletnih naročil in v eko trgovinah. Darja zelo rada eksperimentira z vzgojo raznih  rastlin, vpisana pa je tudi v register pridelovalcev ekološkega semena in za Semenjalnico pogodbeno prideluje semenski fižol.  Marsikaj smo zanimivega izvedeli. Da je dosti plevelov užitno, nam je znano. Toda čista novost  nam je bila, da je plevel rogovilček, ki ga imenujemo tudi nemški plevel ali trenar in ga imamo vsi polne njive, zelo priporočljiv za uživanje, saj vsebuje več železa in C vitamina kot špinača in se ga na enak način kot ta, lahko tudi pripravlja. Pokazala nam je še inovativni luščilec in čistilec žit, nato pa smo lahko poskusili razne namaze, čaj, kruh in pecivo izvirnih in nenavadnih, a zanimivih okusov.

Pr΄ Tonejovc, v bohinjski vasi Polje sta nas pozdravila simpatična gospodinja Simona in njen vedno nasmejani mož Andrej. Povedala nam je, da sta kmetijo podedovala po stricu, oddajala mleko, a ko so ga nehali plačevati, bila prisiljena  v predelavo le tega v razne izdelke. Najprej po malem, potem pa sta zgradila »sirarco«, kjer izdelujeta sir na tradicionalni način v bakrenem kotlu s kuriščem na drva, ki smo si jo tudi ogledali. Nemalo je bilo težav s papirji, še več s financami in skoraj bi že odnehala, a nato vendar  pogumno vztrajala naprej. Še sreča! Danes slovijo po odličnih, večkrat nagrajenih izdelkih, kot so mohant, sir in skute, izdelujejo pa tudi jogurte, Simona pa še peče odlične potice, kruh, pite in piškote. S prodajo so skromno zadovoljni, močno zadovoljni pa smo bili mi zaradi njihove prijaznosti in gostoljubnosti, saj so nam pod toplarjem pripravili okusno in obilno malico iz domačih izdelkov, ki nam je še bolj teknila ob zvokih harmonike domačega sina.

Ob slovesu nam je prijazna Bohinjka v svoji »fletni« govorici zaželela: »Uživajte do večera, da vas navjo že popovdne domu pelal!« Pa nas niso, saj smo si v Stari Fužini ogledali še Planšarski muzej in zvedeli veliko zanimivosti o planšarskih kočah in planšarjih, nato pa se odpravili nazaj proti Radovljici, kjer nas je čakalo kosilo.

Med potjo nam je Lucija kot ponosna Bohinjka bolj podrobno opisala te kraje in opozorila na razne znamenitosti in posebnosti, kot je najstarejša stoječa žičnica v Evropi, jama pod Babjim zobom, ki je vredna ogleda, hrib Ajdovski gradec, Marijina cerkev s celotnim lesenim oltarjem,....

Po kosilu nas je čakal še ogled  kmetije Brinšek v Vrbnjem, kjer so bile zopet zdravstvene težave povod za ekološki začetek. Šele, ko je gospa Monika po zaužitju neke hrane doživela anafilaktični šok, sta z možem začela raziskovati, kaj vse je v kupljeni hrani in se posledično odločila za ekološko kmetovanje, ki sta ga nadgradila še z biodinamičnim. Trenutno imajo dve kravi in nekaj prašičev, ki jih redijo na prostem. Na tem ograjenem prostoru, ki ga  prašiči zastonj »zorjejo«, bodo drugo leto postavili rastlinjak. Od zelenjave in poljščin pridelujejo vsakega po malo, nekaj tudi sadja. Za prodajo vseh pridelkov in izdelkov (mleko, sir, skuto, jogurte in vse vrste zelenjave, kar jo imajo) se poslužujejo t.i. švicarskega sistema, kar pomeni, da v preprosti domači trgovinici pripravijo naročeno za svoje stranke, te pa si postrežejo same in tam pustijo denar. Pripravljajo tudi tedenske zimske košarice, kjer pač za določen znesek dajo noter tisto zelenjavo, ki jo imajo takrat na razpolago.

Pridelujejo tudi semenski grah za Semenjalnico.

Zraven obstoječega  starega hleva, ki ga uporabljajo za shranjevanje, so za govedo zgradili zgradbo odprtega tipa z zelo zanimivo postavitvijo. Najbolj pa smo bili navdušeni nad izvirnostjo in domiselnostjo gospodarja, kako je uredil prostor za molžo, da to delo poteka s kar najmanj truda in nepotrebnega sklanjanja.

Na ekološki način obnavljajo tudi hišo in sicer z balami iz konopljine slame, ometane z glino.

Vsem gostiteljem se je naš predsednik Janez Ocepek zahvalil za gostoljubje in jih seznanil s praznovanjem naše 20 letnice ter jih povabil na dan ekoloških kmetij 24. oktobra, kjer bo predstavitev zbornika ob tem jubileju.

Tri različne življenjske zgodbe, trije razlogi, zakaj kmetovati ekološko, od tega kar dvakrat povezano s hudo boleznijo.... to da človeku misliti! Poleg tega ob našem celodnevnem  druženju  še kdo podeli s teboj svojo težko, a dragoceno življenjsko zgodbo, kronano z neverjetnim optimizmom in pozitivno energijo... Neprecenljivo! Tako dobiš na taki ekskurziji ne samo veliko novih praktičnih informacij na področju kmetovanja, temveč tudi dušne hrane za osebno rast.

FRANCKA TOMAN