Že pri odhodu z Vrhnike se nam je pridružil g. Franc Šivic, strokovni vodja, v letošnjem letu odlikovan z redom za zasluge Republike Slovenije, čebelar, ki je mnogo pripomogel k razvoju čebelarske stroke, uveljavljanju slovenske čebelarske kulturne dediščine in promociji slovenskega čebelarstva v svetu. Njegove fotografije na temo čebele in prepoznavnih slovenskih motivov / slovenski čebelnjak in panjske končnice / so redno objavljene širom sveta in prejemajo najvišja priznanja.

Ob prijetnem kramljanju na avtobusu smo se ustavili v firmi Kipgo Batuje, ki ponuja raznovrstno čebelarsko opremo ter nadaljevali pot v Šempas, kjer smo si ogledali domači čebelnjak g. Šivica, nasad medovitih rastlin in apikomoro. Poslušali smo kratko predstavitev ekološkega zdravljenja čebeljih družin, ki so brez ustreznega zdravljena obsojene na propad. Ogledali smo si fotogalerijo ter zbirko zanimivih čebelarskih predmetov – vsebuje zbirko čebelnjakov iz vseh slovenskih pokrajin, katere so na pobudo  ČZS / Čebelarske zveze Slovenije / in g.Šivica izdelali učenci lesarske šole.

Na turistični kmetiji nas je pričakalo okusno kosilo, ki smo ga dopolnili s kobjeglavskim teranom. Pot nas je dalje vodila v srednjeveško mestece Štanjel, ki vedno znova preseneti s svojimi kamnitimi znamenitostmi. Vendar življenje sodobnega človeka v takšnem okolju ni enostavno, kar nam je nazorno predstavil tamkajšnji čebelar g.Švagelj. Pred njegovo hišo nas je pritegnil »medomat« samopostrežna omarica medenih dobrot, iz katere si kupec vzame izbran artikel in ga »pošteno« plača v prazen kozarec – v katerem pa je izkupiček na presenečenje vseh vedno pozitiven.

Čebelarji ugotavljamo, da nam tem v zvezi s čebelami ne zmanjka, da imamo v Sloveniji obetavne  možnosti za razvoj čebelarskega turizma, kajti naša čebelarska dediščina je edinstvena na svetu in vezano na zgradbo slovenskega čebelnjaka tudi enkratne možnosti razvoja apiterapij v njih. Spuščal se je že mrak, ko smo ponovno vstopili v avtobus, ki nas je odpeljal proti domu. V prijetnem druženju čebelarjev, ki premalokrat izkoristimo priložnosti za srečanja in prelepe ter koristne izlete, je lep jesenski dan kar prehitro minil.

Marjeta Miklavčič, foto: Darko Hudjek