Umanjkano spomladansko obiskovalsko sezono je resda le deloma nadomestila uspešna jesenska sezona, ko so trume šolskih otrok zapolnile ne le malo hišico Na klancu 1, temveč jih je bila kak dan polna vsa Vrhnika. V vmesnem zatišju se je občina oz. Zavod Ivana Cankarja uspešno spopadal z razpokanimi stenami, dotrajanimi vrati, obledelo ograjo, pomanjkljivimi sanitarijami, električno ter vodovodno napeljavo in tako naprej. Pridno pa je bila v tem času nadgrajevana tudi srčika Cankarjeve hiše, to je zbirka njegovih "otrok" - dragocenih prvotiskov.

V vitrini so svoje stalno mesto našle čudovito ohranjene, trdo vezane knjige: Vinjete, Kralj na Betajnovi, Za narodov blagor, Milan in Milena, Bela krizantema, Lepa Vida, Mimo življenja, Volja in moč ter vrsta broširanih izdaj: Grešnik Lenart, Podobe iz sanj, ipd. Občani so nam v tem času podarili tudi nekaj dragocenih izvodov prvih Cankarjevih Zbranih spisov ter tudi novejše ponatise Cankarjevih del, za katere se najlepše zahvaljujemo.

Finci so brali Cankarja že v času njegovega življenja

Dolgo časa zgolj oddaljene sanje, z malo upanja na uresničitev, pa je bila pridobitev prvih objavljenih prevodov Cankarjevih del. Prevajati so ga sicer pričeli že zelo zgodaj, na prelomu 19. in 20. stoletja, a je vse ostalo zgolj v rokopisih. Leto 1907 pa za Cankarja ni bilo usodno zgolj zaradi Mici Kesslerjeve ali vstopa na politično prizorišče. Tega leta so kot po tekočem traku prevodi njegovih del pričeli tudi izhajati. V češčini "Pro blaho národa" (Za narodov blagor) ter "Na příkrých cestách" (Na klancu), Srbi so natisnili "Vinjete", njegovega Martina Kačurja pa so izdali v - finščini. Je možno najti še večji dokaz Cankarjeve veličine od tega, da so ga že za življenja ne le brali, temveč celo prevajali in tiskali celo daljni Finci? Je potemtakem sploh vprašanje, čemu se je James Joyce, ki je šest let za Cankarjem živel v isti ulici v Puli (Via Giulia) ter mimo pesnika, pisatelja in razvpitega politika v poznejših letih ni mogel niti v Trstu, tudi sam odločil za gojenje košatih brkov?

A vrnimo se k znamenitemu finskemu prevodu. Ljubljanski zvon je v januarski številki leta 1908 pisal: »Ivan Cankar v finščini. Pred kratkim je izšla knjiga: Ivan Cankar : Martin Katshur. Idealistin elämäkerta. Suomentanut Maila Talvio. Porvoossa, 1907. Maila Talvio je dekliško ime soproge vseučiliškega profesorja (slavista) v Helsingforsu Mikkola, ki je, kakor nam piše gosp. dr. Iv. Prijatelj, velika prijateljica Slovencev.«

Socialna pisateljica Maila Talvio

Maila Talvio née Winter je bila rojena 17. oktobra 1871 v družino z devetimi otroki. Z devetimi leti je izgubila očeta, s šestnajstimi pa prekinila šolanje, da bi postala guvernanta svojim bratom in sestram. Že zgodaj je pričela pisati. Pri dvaindvajsetih je spoznala in se poročila s slavistom prof. J. J. Mikkolo. Po selitvi v Helsinke se je preko moža seznanila s krogom finskih pesnikov in pisateljev. Svoje poslanstvo je našla v boju za socialne pravice delavcev in kmetov, a pri tem ostala distancirana od delavskega gibanja in idej socializma. Med skupnimi potovanji po srednji in vzhodni Evropi jo je navdušil poljski pisatelj Henryk Sienkiewicz, katerega dela je kmalu prevedla v finščino. Njen mentor, finski pisatelj Arvid Jarnefelt, jo je vpeljal v svet ruskega pisatelja Leva Nikolajeviča Tolstoja. 

Med prebiranjem teh velikanov svetovne literature se je na njeni mizi nekako znašel življenjepis idelističnega učitelja, ki je februarja 1907 izšel v XIII. številki Zbirke zabavnih in poučnih spisov pri Levčevi Slovenski matici. Kaj točno jo je spodbudilo k temu, da Martina Kačurja še isto leto prevede in izda v finščini, morda ne bomo nikdar izvedeli.

Njen bogati knjižni opus ji je prislužil kar tri nominacije za Nobelovo nagrado za književnost, tik pred smrtjo, 6. januarja 1951, pa je prejela še častni doktorat Univerze v Helsinkih.

»Martin Katshur« je prispel v »Zapolje«

Do nedavnega sta, vsaj javno, po en izvod omenjenega prevoda Martina Kačurja premogli zgolj Narodna in univerzitetna knjižnica ter Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto. Pretekli mesec pa nas je naša vodnica Barbara Vidmar razveselila z novico, da je prav iz daljne Finske uspela pridobiti en izvod za Cankarjevo spominsko hišo. Redko dragocenost si lahko pridete ogledat takoj, ko nam bo oblast zopet dovolila odpreti vrata muzeja. Morda pa do tedaj v stalno zbirko uspemo pridobiti še neko drugo veliko redkost, o kateri pa več prihodnjič.

Damjan Debevec, Foto: BV