Biodiverziteta je pokazatelj raznovrstnost in spremenljivost ter število populacije živih organizmov na tem prostoru. Biološka raznolikost ni enakomerno porazdeljena po Zemlji, v tropskih krajih je bogatejša kot v polarnih krajih, kjer najdemo le nekaj vrst. Hitre podnebne spremembe ponavadi povzročijo izumrtje vrst. Človeško ravnanje je prav tako povzročilo zmanjšanje genetske raznovrstnosti. Naša dežela je zaradi izjemne biotske raznovrstnosti še vedno pravi biser Evrope, kar bi bilo lahko že danes, če ne  v bližnji prihodnosti ena naših najmočnejših »deviz« v razvoju in v Evropskem prostoru. Kaj mislim s tem? Slovenija bi lahko bila eno izmed območij, kjer bi proučevali naravne sisteme, izsledke pa upoštevali pri obnavljanju opustošenih območij Evrope, če se seveda v nadaljnjem onesnaževanju in pehanju za dobičkom ne bomo zgledovali po njej. Zavarovani in ohranjeni predeli so lahko tudi stalen vir organizmov, ki jih lahko ponovno naselimo v sosednja, biotsko uničena območja. Žal je vse več takšnih območij tudi v Sloveniji. Eno izmed njih, ki je zelo pereče v zadnjem času, je tudi porečje Ljubljanice in in samo Ljubljansko Barje.

Kaj to pomeni v našem  primeru?

Biološka raznolikost v našem primeru ne pomeni samo velikega števila vrst, pomeni tudi, da ima vsaka od teh vrst v porečju Ljubljanice veliko osebkov, ki so si med seboj gensko različni. Tako bi vsaka od ribjih vrst, kot so podusti, platnice, postrvi, lipani, sulci (nekatere od njih so na rdečem seznamu EU) in drugih, morala imeti v svojih vrstah osebke, ki so odporni proti eni bolezni in spet druge, ki so odporni na drugo bolezen, nato take, ki se znajo dobro skriti pred plenilci in one, ki se znajo umakniti pred visoko vodo ter tiste, ki so v teh različnih klimatskih spremembah odporne na toplejša poletja in s tem višje temperature vode… Mislim da razumete o čemu nameravam pisati. Torej, le če se posamezni primerki iste vrste med seboj razlikujejo, je realna možnost, da bodo kot vrsta preživeli, tudi če se bo v prihodnosti okolje v katerem živijo še bolj drastično spremenilo.
Za naša razmišljanja je pomemben še en pojem poleg teh, ki sem jih že navedel, nanaša pa se na število osebkov (najmanjše še dovoljeno ) posamezne vrste, ki še zagotavlja dolgoročno preživetje. Verjetno je vsakemu od vas jasno, da vsaka vrsta za preživetje potrebuje neko najmanjše število osebkov. Temu številu bi lahko rekli »kritično« število. Če imamo v naravi samo še en osebek določene vrste je ta vrsta pogubljena. Tudi če imamo v naravi več osebkov  iste vrste, a so zaradi majhnega števila med seboj tako oddaljeni, da med njimi ni stika iz različnih vzrokov, se vrsti slabo piše. Enako je tudi, če so zaradi nezmožnosti migracijskih procesov, vsi v sorodu. To zadnje je tudi ena od možnosti izginjanja rib iz Ljubljanice. Migracijski poti in s tem dotok svežih genov, so v Ljubljanici prekinjeni že desetletja nazaj z izgradnjo jezov na Fužinah, Vevčah, pri papirnici in obeh sicer prehodnih jezov v Ljubljani pri Cukrarni in na Grubarjevem prekopu. Tako ribe mimo teh velikih neprehodnih pregrad ne morejo migrirati v času drsti v zgornji del porečja Ljubljanice, kjer bi se mešale z že obstoječo populacijo avtohtonih rib na tem področju. Naj povem, da so se včasih ribe selile celo iz spodnjega porečja Save in Donave na drst v Ljubljanico in druge pritoke Save.

Gensko siromašenje vrst ogroža njihov obstoj in je posledica zmanjševanja in izolacije posameznih populacij zaradi zmanjševanja, drobljenja in izolacije habitatov. Varovanje genskih virov  in ohranjanje ustreznih velikosti efektivnih populacij je zato glavni cilj ohranjanja biotske raznovrstnosti, tudi pri nas v Ljubljanici.

Jate rib, ki so jih skozi desetletja zdesetkali pomori v naši reki, zaradi odlaganja odplak v porečje, najbolj znana onesnaževalca sta bila Fenolit iz Borovnice in Industrija usnja Vrhnika so se začele drstiti v začaranem krogu istih osebkov iz iste družine. Posledice so se počasi kazale, res vidne, v vsej razsežnosti, pa so šele danes. Ribe v porečju Ljubljanice so neprilagodljive zaradi iste genske zasnove, kosijo jih iste bolezni, število upada iz leta v leto, novih jat na drstiščih pa ni. Namesto na deset tisoč osebkov podusti in platnic jih je v zadnjem letu, na najbolj znanem drstišču v Retovju, bilo opaženo s strani članov RD Vrhnika, samo nekaj deset predstavnikov. Nehajmo se torej slepiti in si priznajmo: genske različnosti v porečju Ljubljanice ni več ali pa je minimalna!

Koliko časa še, bomo samo nemi opazovalci dogajanja ?

Sicer se Ribiška Družina Vrhnika z vsemi svojimi člani trudi z nenehnim vlaganjem rib, a kaj ko vedno bolj primanjkuje sredstev za to primarno dejavnost. Zadnja leta iz naših že tako minimalnih sredstev, ki jih zberemo za delovanje Ribiške Družine za opravljanje potrebnih vlaganj po Ribiško gojitvenem načrtu, moramo odšteti ta ista sredstva državi za koncesijo, ki smo jo pridobili nad vodam! Žal, naj nam bo to všeč ali ne, varovanje narave je vedno povezano s stroški, in ti stroški se premo sorazmerno povečujejo, čim višjo stopnjo varnosti za konkretno vrsto / vrste želimo. Prav zaradi te odvisnosti, pri reševanju vrst od vloženih sredstev, ohranjanje naše reke in s tem rib, ni naloga, ki bi jo lahko opravili samo ribiči in ekologi. Ves proces na katerem delamo in se trudimo je odvisen od tega koliko bo naša lokalna skupnost in širša javnost pripravljena odšteti za ohranitev te biotske pestrosti v naši reki. Zato mislim da se mora odločitev o načinu in obliki ohranjanja naše reke in njenega življa sprejeti v političnem dialogu med vsemi zainteresiranimi strankami, tako lokalno skupnostjo, znanstveniki, ki proučujejo nastali problem, ekonomisti, ki bodo stroške problema ovrednotili, politiki / vodstvi občin, ki bodo prižgali luč na semaforju, kot je rekel g. Pahor, za financiranje in vrednotenje tega problema, ter seveda ribiči in ekologi, ki stojimo prvi na  okopih potrebnih sprememb, ter smo v resnici za sedaj najbližji in edini opazovalci  katastrofalnosti stanja.

Dilema, KOLIKO JE DOVOLJ, je tako vprašanje, ki je postavljeno najširši javnosti, koliko je ta pripravljena nameniti za ohranitev ribjih vrst v Ljubljanici in za sanacijo obstoječega stanja. Upam pa da se našim zanamcem čez petdeset let, teh naših odločitev ne bo potrebno sramovati,  ker bodo še vedno videli in čutili posledice .

Člani RD Vrhnika