V torek, 14. marca, smo se Barjani z vodnikoma Frenkom in Sonjo odpravili na Petričev hrib.

Odpeljali smo se po stari cesti proti Planini in zavili na Jamborno pot.  To pot so uporabljali že v rimskem obdobju in kasneje, ko so tovorili les iz naših gozdov na Reko in v Trst za izdelavo ladijskih jamborov.

V kraju Lohača smo izstopili in krenili  po makadamski cesti navkreber. Opazovali smo,  koliko škode je naredil žled, saj mnogo podrtega drevja še danes leži po tleh.

Na prelazu smo zavili na travnato površino, polno belih žafranov, proti Petričevem hribu (937 metrov). Pašniki Petričevega  hriba so zelo razriti od divjih prašičev. Presenetili  smo tudi čredo gamsov, ki so se razbežali na vse strani. V zraku je zabrnelo in opazili smo vojaški helikopter, ki je za nekaj trenutkov pristal na vrhu hriba.

Ker je bilo lepo sončno vreme, smo imeli krasen razgled na  bližnje  hribe in gore. Kar hitro smo se odpravili po pašnikih naprej do Lovske koče Planina. Prava paša za oči so bili telohi, zvončki, trobentice  in kronice ali veliki zvončki.

Pri koči smo se okrepčali  in nadaljevali pohod  po gozdni cesti proti cerkvi sv. Marije (iz leta 1630).  Ustavili smo se pred staro italijansko podzemsko utrdbo, iz katere se je zaslišalo klicanje na pomoč. Ugotovili smo, da v rovu že drugi dan leži poškodovan tuj državljan, potreben pomoči. Oba vodnika in nekaj Barjanov je poskrbelo za najnujnejše ukrepe in poklicalo pristojne službe. Kmalu je prispelo osebje NMP in gasilci, ki so poškodovanca oskrbeli in ga prinesli iz rova, kjer je preživel verjetno najdaljši dan svojega življenja. Pomirjeni, da smo naredili nekaj dobrega, smo nadaljevali pohod do romarske cerkve sv. Marije, nato pa se po strmi gozdni poti spustili v Planino, kjer nas je pogostila slavljenka Marija.

Vračali smo se zadovoljni, ker smo spoznali nov delček naše lepe dežele in ker smo morda ravno mi rešili nekomu življenje.

Zapisala: Marinka Grom